Kanada – Britanska Kolumbija

Obisk Kanade se je »kuhal« več let. Razlogov zanj je bilo več, v prvi vrsti predvsem spoznavanje novih krajev in smučarskih ciljev ter »tihomorskega« snega, ki naj bil drugačen od evropskega.

Preko zahodnega dela obeh ameriških kontinentov poteka široka gorska veriga, katere skrajni del je Obalno gorovje (Coast Mountains), ki se razteza od Yukona na Aljaski do Britanske Kolumbije, kjer višine ne presegajo 3000 m. V slednji že skoraj dve desetletji kot gorski vodnik živi in dela Kamničan Klemen Mali. Pred leti se je preselil v manjši kraj Squamish, ki leži na koncu zaliva (fjorda), kakšnih 70 km iz Vancouvra, in od koder je še okoli 60 km do znanega (leta 2010 olimpijskega) smučišča Whistler.

V Squamishu smo najeli prijetno (Airbnb) hišico, v katero smo prispeli po 27 urah potovanja (od vrat do vrat), od tega smo bili 12 ur v zraku.

Že tedne pred odhodom smo spremljali vremenske razmere in s presenečenjem ugotavljali, da je tudi tam nenavadno topla zima. Deževalo je celo do 2000 m višine in pobralo veliko snega. Potem se je nekoliko ohladilo in nad 1000 m višine je zapadlo nekaj novega snega. Ko smo prispeli, so bile temperature že bolj zimske, nikakor pa še ne na nivoju slovesa teh sicer za naše pojme mrzlih krajev. Tako zanič zime ne pomnijo. Snega je vsaj za pol manj kot v preteklih letih.

Prvi dan smo se sprva nameravali malo počiti in spoznavati okolico; ker pa smo se z deveturno časovno razliko kar dobro ujeli, smo se opravili kar na pravo turo. Začeli smo v olimpijskem nordijskem centru, ki spominja na našo Pokljuko. Z višine okoli 850 m smo se podali proti skoraj 1000 m višjem Gin Peaku. Tura, ki je po karakteristiki podobna kakšnemu vrhu v Karavankah (na primer Dovška baba), se je pokazala za večji zalogaj, kot smo načrtovali. V gozdu je bilo snega malo, vendar smo se nad gozdno mejo (med 1200-1400 m) le nekako zrinili na smučkah. Višje je snega dovolj, toda podlaga je zaradi talnega plazenja ob odjugi na veliko predelih precej neravna.

Zdelo se je, da se nam nikamor ne mudi, zato smo šli malo bolj »na izi«. Vršno pobočje pa je precej razvlečeno in ponekod tudi malo navzdol. Planirani čas povratka se je hitro bližal in vse bolj pogosto smo pogledovali na uro. Ob vstopu v območje, kjer se seveda plača parkirnina, je bilo namreč treba izpolniti obrazec in v njem napovedati turo ter čas vrnitve in ga skupaj s kontaktnimi podatki pustiti na vidnem mestu v avtu. Področje je treba absolutno zapustiti do 16.30, sicer lahko sprožijo reševalno akcijo.

Tik pred spustom se je izza oblakov prikazalo sonce in nam omogočilo skoraj 600 višincev dobre smuke, nekaj celo v »ta pravem« prišiču. Ponekod nas je za užitke malo prikrajšala skorja oziroma trd napihanec. Nato smo 200 višincev telovadili po gozdu, potem pa smučkam »dali prosto«, jih nataknili na nahrbtnike in odkorakali v dolino.

S seboj smo pripeljali tudi alpske smuči in drugi dan je bilo zato lahko na programu alpsko smučanje. Dnevne vozovnice so zelo drage — 185 €; mi pa smo našli neko predsezonsko varianto nakupa za 80 €, ki pa izključuje počitniške in praznične dneve, teh pa v Kanadi kapitalizmu navkljub ni malo. Naprave so že malo zastarele, vendar imajo veliko zmogljivost in so kar hitre. Malo smo se bali gneče, saj so bile čakalne dobe na žičnicah ob zaključku božično–novoletnih praznikov tudi do 90 minut oziroma so bile vrste dolge tudi do 300 m; nad tem se je zgražal že »cel svet«. Na srečo pa ta dan, bil je petek, večje gneče ni bilo in nasmučali smo se z zvrhano mero. Smučišči Whistler in Backcomb sta povezani z gondolo Peak 2 Peak, ki naj bi imela najdaljši razpon nosilne vrvi med dvema podpornima stebroma na svetu, to je 3.024 m in najvišjo točko nad dolino — 436 m.

Na smučišču ponujajo tudi »backcounty skipass«, ki zajema 4 prevoze z napravami in stane 33 €. Pred nakupom preverijo lavinsko opremo, obvezno pa mora biti vključena tudi žolna. Podpisati je treba dve strani dolgo izjavo o sprejemu vseh mogočih pravil (ki jih seveda prebereš šele zvečer).

Tretji dan smo se na ta način »potegnili« na najvišjo točko smučišča (Whistler peak, 2182 m), odsmučali par stotakov navzdol, si na dilce nadeli kože in potem malo gor in dol (yoyo) napredovali do Flute summita (2012 m). Ta turni smuk (Musical bumps) je precej popularen, turašev na njem pa je kot na naši Zelenici ob najboljšem vremenu in v najboljših razmerah. Nanj se, kot nekdaj na Zvoh, ko še ni bilo sedežnice, povzpne tudi precej bordarjev in freeriderjev z bližnjega smučišča. Pol ure pešačenja se nikomur ne zdi izguba časa, saj se lahko za nagrado spustijo po atraktivnem severnem pobočju in vrnejo na smučišče. Mi pa smo si za cilj izbrali dobrih 400 m spusta v dolino Oboe Creek. Obetali smo si dobro smuko, kar je načeloma tudi bila, le nezvoženega pršiča je bilo bolj malo, pa čeprav je podkvasto območje spusta na vrhu razvlečeno skoraj na kakšen kilometer dolžine.

Na povratku smo morali spet pogosteje pogledati na uro in malo prestaviti tudi v višjo brzino, saj najoddaljenejšo sedežnico zaprejo že ob 14. uri; na srečo pa na njej ni kontrole in tako smo imeli eno »furo« gratis.

V nedeljo je prišla vremenska fronta. V dolini je cel dan deževalo, v hribih pa snežilo. Zapadlo je od 20 do 50 cm novega snega. Slednjega smo se sicer zelo razveselili, a tudi počitek nam je prišel prav. Pavel nas je kot kuharski chief ta dan še posebej razvajal s svojimi mojstrovinami.

Zvečer se je oglasil Klemen in v grobem smo začrtali, kako bomo skupaj preživeli prihodnje tri dni, ko bo naš vodič.

Naslednje jutro smo se odpeljali v dobrih 100 km oddaljeno področje jezer Joffre, ki je v širše znanem področju parka Duffey Lake. Parkirali smo na višini 1000 m in se takoj »zakadili« v hrib. Sprva razmere niso bile kaj dosti drugačne kot prvi dan — novozapadli puhek je v gostem gozdu pretežno ostal na vejah in do tal ga je prispelo bolj malo. Vseeno se je za silo dalo napredovati na smučeh brez škode za njih. Nad zadnjim od treh jezer, ki imajo v poletnem času vsak svojo barvo, se je odprl veličastni amfiteater krnice, ki se zaključuje s tremi ledeniki in ostrimi špicami nad njimi.

Po prečkanju jezera smo se usmerili proti ledeniku Tszil. V spodnjem delu gre pot med velikimi balvani, ob vstopu na ledenik pa se naklonina ne zmanjša, zato smo tudi po njem morali vijugati, sem in tja pa tudi krepko napeti mišice, da smo v kar globokem novozapadlem snegu pregazili manjše in večje obline, ki so se pojavljale na zamišljeni idealni poti. Klemen je ves čas sondiral podlago in sto metrov pod vrhom, na višini 2100 m, presodil, da »vraga ne bomo več cukali za rep«.

Prvih 400 višincev spusta je bila tista »čista poezija«, po katero smo v Kanado tudi prišli. Pri prehodu z ledenika na eno strmejših pobočij je Klemen spretno sprožil plaz in traso počistil tako, kot to vidimo v filmih. Med balvani in redkimi smrekami do jezera je šlo presenetljivo gladko, čeprav smo gor grede malo vihali obrvi v skrbi »za zdravje« naših smučk. Navaditi pa se je bilo treba tudi, da se moraš izogniti prav vsaki veji, ki štrli iz snega. Njihova (zamrznjena) trdota namreč visoko presega vse tisto, kar na evropskih podobnih botaničnih primerkih mirno »zgazimo«.

Od zgornjega jezera navzdol sta na smučkah vztrajala le Vital in Klemen, ostali pa smo se na eno uro dolgo pot podali kar peš.

Slednjič je prišla češnja na torti. Klemen je s pomočjo kolega Jeffa našel še dve fizično dobro pripravljeni Kanadčanki; ena od njiju je bila celo bordarka in tako smo skupaj napolnili dve vožnji s helikopterjem. Tudi veter je bil na srečo še v mejah (pilotove drznosti), čeprav nas je kar dobro »rukalo«, le temperature so zlezle proti drugi polovici druge desetine pod nulo.

Let od Squamisha do koče na sedlu Red Tit Col med gorama Serratus Mountain in Mont Tantalus je trajal »le« 6 minut, čeprav se helikopter je dvignil za preko 2000 m.

Med čakanjem na drug prilet smo že kar dobro zmrzovali, še hladneje pa je postalo, ko se je bilo s sedla treba spustiti nekaj deset metrov, kjer smo si v skromnem zavetrju začeli natikali kože. V trenutku, ko smo bili ravno pripravljeni na začetek hoje, pa se je nedaleč stran, v smeri predvidenega vzpona, samodejno sprožil plaz napihanega snega; Klemen je imel namreč v načrtu krajši vzpon do škrbine na grebenu Mount Tantalus po JZ pobočju, s katere bi se spustili na ledenik na SV strani gore. Ta načrt smo seveda takoj opustili, se vrnili do koče in nadaljevali s spustom po ledeniku. Težko je najti besede, ki bi opisali »božansko« smučarijo v ravno prav globokem »frišnem« pršiču. Po to smo prišli in to si bomo še za dolgo zapomnili; več pa lahko povedo le še fotografije in filmi in seveda mi ob kakšnem pivu.

Po 400 m spusta smo na smučke nadeli kože in se povzpeli do podnožja škrbine, ki smo jo nameravali presmučati zjutraj. To ne bi bil mačji kašelj, saj je bila na vrhu velika opast, porušenje katere pa za mojstra vodniškega poklica, kot sta Klemen in Jeff, verjetno ne bi bil pretežak zalogaj. Sledilo je skoraj 600 m enako uživaškega spusta po ledeniku kot prvič, le da je ta imel adrenalinski dodatek; po ozkem in strmem jeziku, ki je imel več razpok, se je bilo treba spustiti na slabih 100 m nižji spodnji ledenik.

Potem smo smučkam spet nadeli kože in se povzpeli še več sto metrov po sončnem hrbtišču gore Alpha Mountain. Tudi ta spust je minil v enakih presežkih kot prejšnja dva. Ker smo imeli do prihoda helikopterja še eno uro časa, smo ga podaljšali še za okoli 200 m pod točko pristajanja. Vzpon do vzletišča nam je sicer že malo načel energijsko rezervo, vendar smo na bolečine ob izjemnem ambientu hitro pozabili. Za »bis« nas je helikopter ponovno dvignil na sedlo, kjer je Klemen pobral opremo, za katero smo pričakovali, da jo bomo potrebovali pri spustu prek škrbine in pivo, ki ga seveda v tistem mrazu niti približno ne bi popili, v dolini pa je še kako teknil. Tako smo lahko še iz zraka podoživeli čudovite občutke tega dne.

Dan smo, tako se tu spodobi, zaključili v lokalnem pubu ob odličnem pivu, burgerjih in neposrednih ter sproščenih domačinih. Klemen je moral naslednje dni novim poslom naproti, mi pa k uresničevanju še preostalih načrtov. Klemen, še enkrat hvala za vse.

Dan po heliskiju je večina ekipe sklenila počivati, z Vitalom pa sva menila, da bova to počela po vrnitvi domov.

Pred dvema dnevoma smo s Klemenom naredili »backcountyskipass« turo z začetkom na koncu smučišča Blackcomb. Nismo pretiravali, saj smo čuvali moči in po lepem pršiču odsmučali 400 višincev, smo pa zato imeli precej časa in idej za pametovanje, kaj vse in kako bi se tamokoli še dalo presmučati.

Najin cilj je bil torej »narediti« kakšno grapo ali vsaj vršno pobočje, ki smo jih ogledovali pred dvema dnevoma. Ponoči pa je s severovzhoda kar močno zapihalo, poleg tega pa so se temperature spustile še za nekaj stopinj. Kmalu sva spoznala, da se bodo najinimi načrti izjalovili. Od pršiča izpred dveh dni ni ostalo nič, klože in opasti pa so se videle in slutile že od daleč. Vseeno pa sem tiščal, da bi odsmučala vsaj z malo višjega platoja kot pred dvema dneva. Pa tudi s tem ni bilo nič, saj se nama je že po nekaj deset metrih pod nogami splazilo za veliko kmečko dvorišče veliko pobočje napihanca, čeprav je bila naklonina komaj kakšnih 25 procentov. Zato sva nadvse previdno odsmučala v konto, pomalicala in se vrnila na smučišče. A tudi to ni šlo gladko, saj se nama je še dvakrat podrlo pod nogami (oziroma v neposredni bližini). Napihanec je lahko tudi hud navihanec in z njim res ni šale. Klemen je pravil, da celo zimo študirajo pretežno vetrove in kako se sneg nanaša po plasteh.

Zadnji dan smo spet alpsko smučali. Tudi tokrat je bil petek, a ker so v tem okolišu imeli šole prost dan, se je na nekaterih delih smučišča ter še pred tem na cesti naredila kar spodobna gneča; na »bolj mrzlih« žičnicah pa gneče ni bilo, zato smo več smučali tam.

Potovanje domov že samo po sebi ni prijazno, še težje pa je bilo po »izgonu iz raja«. Če dodaš še nekajdnevne težave z »jet lagom«, se po tem še večkrat vprašaš, a se ne bi dalo vsaj še malo ostati tam.