Konigstuhl (2336 m) in tam okoli

Čeprav so zaradi svojih cehovskih opravil manjkali AO-jevci, se nas je zbralo devet. Upali smo, da se bo napovedana vremenska jasnina med eno in drugo fronto uresničila. Nocbergi so sicer velikokrat rezervna lokacija za naše načrte, pa jih vedno preglasi kaj drugega. Ali so preblizu ali predaleč ali pa nimajo ta pravega vremena oz. snega. Tokrat pa smo se končno odločili zanje.

Iz Schonfelda nad Innerkremsom smo po dolini rečice Krems krenili, ko so nizki oblaki še prekrivali okoliške vrhove. Bolj ko smo pridobivali višino, bolj so se dvigovali. Skoraj natančno ob napovedani uri so začeli izginjati in skoznje je najprej sramežljivo potem po dokončno posijalo sonce. Snega ni bilo veliko, nekaj novega in nekaj stopinj pod ničlo pa je pokrajini nadelo pravo zimsko vzdušje.
Po prehodu iz severovzhodnih na jugozahodne planjave se je snežna podlaga spremenila, saj je bilo na drugi strani hriba precej spihano.

Vendar pa to ni bila ovira za solidno smuko. Ta je bila na majhni debelini pomrznjenca celo boljša kot pa na snežni bogatiji severne strani. Tam je bila namreč na lepo zglajenem površju skorja, ki se je ali pa ni predirala. Smuka brez presežka.

Na ravnini pri jezeru smo si z Juretom in Andrejem na smuči ponovno nadeli kože in se povzpeli do Seenocka (2260 m) in potem po grebenu, malo tudi peš, s snetimi smučmi, nadaljevali preko Vogelsangberga (2215 m) do Sauereggnocka (2240 m).

Pri spustu s slednjega smo našli pobočje, ki mu veter in sonce še nista naredila veliko škode. Prvi del, proti severu z okoli 200 višincev, je imel kar spodoben okoli 35 procentni naklon. Pomrznjeni in pršičasti odseki so se lepo izmenjevali. Zelo dobro.

Po prehodu na vzhodno stran in gozdnato območje nas je pričakalo okoli 20 cm pršiča, kar je trajalo vse do doline. Super. Sledil je še dober kilometer ravnine do avta z malo ročne telovadbe in zaslužena rehidracija ob zadnjih pramenih sonca. Na naši strani tunela pa smo že spet padli v sivino prihajajoče vremenske realnosti.