Lyngenske alpe (Norveška)

Iz Svalbardov smo prek Tromsoja v Lyngenske Alpe prispeli pozno zvečer, štiričlanska ekipa iz Kamnika pa se nam je pridružila že po polnoči.

V kraju Kjosen pri Lyngseidetu smo se vselili v skromno nizkocenovno leseno podeželsko hišico. Bivanje v njej pa je bilo kar prijetno, k čemur je veliko pripomogla že uigrana ekipa – enajst starih »dedcev« na kupu pri le enih sanitarijah pač ni mačji kašelj. Veliko so k dobremu razpoloženju pripomogle tudi Pavlove kuharske mojstrovine, ki so v veliki meri bazirale na od doma pripeljani hrani, in pa seveda vreme ter ture, ki so sledile.

Prvi dan je bilo vreme sicer še nekoliko krmežljavo, tako kot mi, ki smo vstali bolj pozno, naslednji dan pa se je zjasnilo. V zaporedju smo naredili šest odličnih tur. Sedmi dan smo bili že malo pregoreni, saj nam pred tem ni bilo dovoljeno vzeti vsaj kakšnega dneva »dopusta« za regeneracijo, pa tudi vreme se je dokončno skvarilo. Zato smo si zadnjo turo izbrali temu ustrezno.

Vse ture so dobro opisane v lokalnih vodnikih. Vreme je bilo v tem času dokaj toplo, temperature pod ničlo pa redke. Sneg je bil dobro uležan, nevarnost plazov pa majhna. Na senčnih straneh, ki pa jih zaradi nizkega položaja sonca ni malo, je bilo veliko suhega pomrznjenega snega, smuka pa zato velikokrat kot na urejenih smučiščih. Smučali smo na območju v zračni razdalji okoli 50 km. Celotno območje ima še izjemne potenciale, saj je na primer samo z enega vrha možnih tudi do deset variant spusta na vse strani neba in vseh težavnosti.

Ture, ki smo jih opravili, so bile:

• Rornestinden – 1041 m
• Russelvfjellet – 789 m
• Daltinden – 1533 m
• Rundfjellet – 768 m
• Gallavarri – 1163 m
• Kavringstinden – 1289 m (Fastdaltinden 1275 m)
• Oksen – 610 m

Vsi starti so bili skoraj ob morju ali nekaj deset metrov nad njim.

Ena od bolj atraktivnih tur je bila na Gallavarri; prek fjorda se najprej 35 minut pelješ s trajektom, ki je za pešce zastonj, potem pa se pripelješ nazaj oziroma prismučaš skoraj na trajekt.

Tudi Daltinden s kilometrom in pol vzpona ni od muh, še posebej zato, ker ima debelo uro dostopa po dolini, temu pa sledi še dober kilometer spusta po pomrznjenem suhcu, skoraj brez spremembe naklona ali preloma.

Nekaj dela smo si naredili tudi z večernim čakanjem na severni sij. Nekajkrat smo ga ulovili v kar lepih odtenkih, na žalost pa je prav tedaj zatajila fotografska tehnika.

Tudi letos je bilo tu veliko turnih smučarjev z vseh koncev sveta. Letala, iz celinske Evrope sta do dva poleta na dan, so povsem zasedena. Ob rezervaciji kart skoraj pol leta vnaprej je bila cena povratnega leta s skisetom vred le nekaj čez tri stotake. Vsak dan smo srečevali nam podobne skupine, na obisku pa smo imeli tudi kolege iz našega Kamnika in Ljubljane.