Vrtača

Na Ljubelju je bilo okoli 15 cm novega snega, na Zelenici pa za dobro ped. Nova snežna odeja je omogočala »udobno« pot čez spodnji del Suhega ruševja imenovanega Na Možeh. Z višino, ko se teren odpre, so sledi o novem snegu bolj ali manj izginile. Odnesel ga je močan veter. Seveda pa ne povsod.

Po preobuvanju v dereze, smo vstopili v Osrednjo grapo, nekateri ji pravijo tudi Ypsilon. V spodnjem delu so se menjavali odseki trdega in malo manj trdega snega, zato smo napredovali hitro. Približno na sredini pa so se pojavile ogromne količine napihanega snega, ki ga je Stanko počasi toda vztrajno premlel kot »caterpillar«. Skrb, da bi se kaj »odpeljalo«, je bila vseskozi prisotna. Zadnjih nekaj deset metrov grape je popolnoma spihanih.

Na vrhu je bilo še nekaj ostrega vzhodnega vetra, zato smo se hitro poslikali in umaknili v zavetrje. Sledil je posvet na temo kje navzdol. Stanko, Matjaž in jaz smo se odločili za Južno grapo (ki je resnici na ljubo jugozahodna), ki je bila na pogled lepo zalita z novozapadlim na napihanim snegom. Ocenili smo, da je varna, vendar smo prve zavoje naredili z veliko previdnostjo. V dnu žleba je bilo snega več kot dovolj, na robovih pa mestoma malo manj in ker je bil še mehek za povrh, je nekajkrat kar zoprno zaškripalo pod smučmi. Vse skupaj ni bilo smučarija, v kateri bi prav zelo uživali. Po dobrih 300 m spusta so se odprle širjave, ki so poleti melišča in travniki. Sledilo je še nekaj zavojev po plazu in prečnica proti Mrzlemu studencu. Do koče je sledilo še nekaj stometrsko mučenje po ruševju in gozdu, ki pa so ga odtehtali odprta vrata koče, topla peč in hladen hmeljev napitek.

Če smo se na hribu izognili nepredvidljivim dogodkom, pa smo jim komajda ušli pri koči. Matjaž je skoraj »fasal« pošiljko snega s strehe, moje palice pa smo kar nekaj časa iskali in jih nazadnje le izkopali izpod snega.

Vital je sestopil po smeri prihoda in smučljivi del Osrednje grape korektno oddelal, Aleš pa se je zadovoljil s spustom izpod Zelenjaka.