Turno smučanje Gruzija – Svaneti: pršič, Kavkaz in nepozabna avantura

Turno smučanje Gruzija: odprava v Svaneti

Po enajstih letih (Kazbek) se je mešana TSKO in AO ekipa ponovno znašla v Gruziji. Pod Andrejevim šefovanjem je bil tokrat naš cilj pokrajina Svaneti (Svanetija), ki se nahaja na zahodnem delu Kavkaza. Področje je z juga predgorje osrednjega Kavkaza, ki ga zaznamujeta predvsem Užba in Elbrus.

Žal se je prvotno predvidena druščina zaradi bolezni in poškodb zmanjšala kar za tretjino in na pot se nas je odpravilo le pol ducata.

Potovanje v Gruzijo in prihod v Svaneti

Polet do Kutaisija so nam že pred meseci iz Dunaja prestavili v Bratislavo. To smo izkoristili tako, da smo lepo urejeno mesto središče vključno s kulinariko pobliže spoznali. Prespali smo v poceni hotelu takorekoč pred vrati letališča.

Po jutranjem triurnem letu, tolikšna je tudi časovna razlika, je sledila približno šesturna in 240 km dolga, zaradi vijugaste ceste kar naporna vožnja v osrčje Kavkaza do mesta Mestia. To se nahaja na nadmorski višini 1500 m in ima z okolico okoli 5000 prebivalcev.

Tu smo se nastanili pri slovenskim gostom dobro znanem Mateju in njegovih sorodnikih. Naše prebivališče je bilo od glavne oddaljeno kakšnih 300 m. Do njega je vodila strma cesta, ki je bila pogosto zasnežena in neprevozna. A s tem se niso strinjali vsi domačini in vsak dan oziroma predvsem ponoči smo spremljali, predvsem pa poslušali, drame s poizkusi prebijanja z večinoma oldtajmerskimi vozili predvsem korejskih in japonskih znamk do svojih domačij. Hitro smo razumeli zakaj so praktično vsi avti obtolčeni po vseh vogalih.

Razmere za turno smučanje v Gruziji (Svaneti)

Zanesljivih podatkov o dejanskih razmerah v teh krajih pred prihodom nismo imeli veliko, ker neplačljivih web kamer ni, komercialni vremenarji pa sporočajo le koliko snega je oz. naj bi zapadlo, ne pa tudi, koliko ga je skopnelo.

Prve tri dni se je nulta izoterma gibala okoli višine našega prebivanja. Čez dan se je malo dvigala, ponoči pa spuščala. Kolikor snega ponoči zapadlo ga je podnevi skopnelo in nekaj deset cm debela podlaga je bila dokaj stalna. A z višino so se stvari naglo spremenile.

Turno smučanje Svaneti: prve ture

Prvi dan smo naredili turo nad Mestijo, drugi in tretji dan pa smo se zapeljali kakšno uro vožnje iz mesta. Slednji dve turi smo zaradi sneženja končali predčasno.

Ture so bile med 800 in 950 m metri vzpona. Vse tri dni smo sonca videli le za vzorec, sneženje pa je bila stalnica. Količina novega snega se je z višino naglo večala, nad dvema tisočakoma ga je bilo že vsaj pol metra in to suhega in ne prav gostega.

Izpostavljenim legam smo se izogibali. Gozdna meja je med 1800 in 2400 m. Smučati v velikih količinah novega snega nam ni več na razpolago ravno pogosto, zato smo se ga zelo razveselili. Žal pa takšne razmere pogosto spremlja slaba vidljivost z difuzno svetlobo.

V spodnjih delih smučanja so večinoma na voljo le gozdne ceste, če pa so pašniki, so ti ograjeni. Če je bila podlaga skorjasta, je bila sto do dvesto višincev malo bolj zoprna smučarija.

Mestia in kulturni dan

Četrti dan je tako močno snežilo, da smo se namesto na hrib odpravili v lokalni muzej v Mestiji, za katerega so nam povedali, da sodi med deset najboljših evropskih muzejev za umetnost, zgodovino in kulturo. Seveda smo to na medmrežju preverili in drži. In zares je vreden ogleda.

Turno smučanje Gruzija – Svaneti: Gulispas, Ušguli, Gvibari in Lamaria

V naslednjih treh dneh se je vreme končno izboljšalo. Čiste jasnine sicer ni bilo, koprena pa je bila ravno pravšnja, da nas sonce ni osmodilo, obenem pa je bila vidljivost dovolj dobra, da ni motila dobre smuke.

Sneženje v prejšnjih dneh, predvsem pa nočne temperature globoko pod ničlo so ustvarile odličen pršič, tako da smo v njem lahko tudi več kot tisočmetrske spuste odsrfali od vrha do tal.

Najprej smo se odpravili pod Gulispas, naslednja dva dneva pa smo se preselili v 45 km oddaljeno gorsko vasico Ušguli na višini nekaj čez 2000 m in odsmučali tritisočaka Gvibari in Lamaria.

Uzrli smo tudi Užbo, ki jo nekateri omenjajo kot drugo najlepšo goro v Evropi.

Smučišče Tetnuldi

Zadnji dan smo šli še na smučišče Tetnuldi, kjer je dnevna karta le okoli 16 €, smučišče pa se razteza od 2260 m do 3160 m. Dobro pripravljene proge, na katerih ni gneče in ki so zelo primerne za karvanje ter malo slabša vidljivost, sta nas odvrnila od prvotno načrtovanega variantnega smučanja, čeprav so možnosti zanj zelo dobre.

Za konec smo nekateri vseeno izbrali pot v dolino na smučeh, kar pa je bilo vsaj na začetku kar naporen rodeo.

Nepričakovan zaključek odprave v Gruziji

Domov nas je pospremilo močno sneženje, v nižinah pa je deževalo. Okoli 90 km iz Mestie se je ob akumulacijskem jezeru na reki Enguri le malo pred našim prihodom na cesto vsul velik skalni podor. Pozneje se je zgodil za našim hrbtom še eden.

Več kot 20 ur smo ostali ujeti v nikogaršnjem svetu, brez informacij, interneta, telefonskega signala, z omejeno hrano in pijačo v bližnji gostilni. Odstranjevanje (z prešibkimi stroji) ni dalo rezultatov, zato so ponoči plaz minirali in odšli spat.

Zjutraj smo po ogledu presodili, da utegne odstranjevanje skalovja trajati še nedoločno dolgo, zato smo sklenili plaz s prtljago vred še pred prihodom delavcev preplezati. Reševalci oz. neka vrsta civilne zaščite so sprva temu nasprotovali, ko pa smo jih prepričali, da smo »climberji«, so nam pri tem celo pomagali.

Avion je medtem seveda že odletel, naslednji pa je bil čez dva dni. Na srečo smo na njem ujeli še prosta mesta, sicer bi si kdove koliko časa lahko še ogledovali lepote te zanimive dežele.

Na turah smo srečevali ekipe iz cele Evrope in tudi onkraj oceanov. Bili so celo iz krajev, v katerih smo že smučali (Kanada, Norveška, Avstrija), kar je zgolj potrdilo, da se nismo znašli v neki eksotiki, ampak v turnem smučanju prepoznavnem in cenjenem okolju.