Andrej je svojo četico popeljal na prakticiranje, midva z Alešem pa sva se jim v pomanjkanju boljših idej pridružila.
Dilce smo si na noge nataknili takoj, ko smo prečkali Suho Pišnico, ki tokrat to ni bila. Do okoli 1500 m je občasno rosilo. Vreme lahko turi glede težavnosti doda ali odvzame oceno ali dve in tudi tokrat je bilo tako. Veter je čez Križko steno pošteno butal in nad gozdno mejo občasno poskrbel za vprašljivost ravnotežja. Trije smo se vseeno pririnili do vznožja stene.
Prvih sto metrov spusta je bilo zaradi difuze »brez veze«. Nadaljnjih več kot petsto metrov pa je bilo smučarsko kar solidnih. Večkrat se je bilo sicer treba ustaviti, da je udarni vetrni val, ki je pod nogami povzročil takšen metež, da nisi videl niti lastnih pancarjev, minil, takoj zatem pa je bilo možno narediti nekaj dobrih zavojev. Tudi med balvani in ruševjem je šlo vijuganje kljub odjugi čisto spodobno. V gozdu pa je bila smučarija stvar poguma, okretnosti in (brez)skrbnosti za usodo podlage na smučeh.
Za nagrado je sledila krajša osvežitev v (odprti) koči in potem domov na nedeljsko juhico. Vse prej kot stran vržen dan.
