Turno smučanje v Uzbekistanu

Želja po (novi) avanturi nas je pripeljala v enega od številnih »stánov« na Srednjem vzhodu oziroma Centralni Aziji. V Uzbekistanu se zaključita dve veliki gorstvi, in sicer Pamir na jugu in Tjanšan na severu. Gorstvi se proti zahodu poravnata v stepe in puščave, ki se razprostirajo proti Aralskemu in Kaspijskemu jezeru. Geografsko sliko popestrita po en veletok iz vsakega gorstva, na jugu Amu Darja in na severu Sir Darja. Levo in desno od veletokov je ob obilnem namakanju močno razvito kmetijstvo, predvsem bombaž. Površina Uzbekistana je 447 km2, število prebivalstva pa se približuje 40 milijonom. Do 90. let prejšnjega stoletja so bili del nekdanje Sovjetske zveze, pred tem pa so se menjavala samostojnost in perzijsko-turško-mongolska in še kakšna vazalstva. Vode je bilo tu vedno dovolj, tod je iz Kitajske do Evrope potekala znamenita Svilna pot, zato ima država bogato kulturno zgodovino.

Namestili smo se v vasi Chimgan, ki leži med 1400 do 1700 m nadmorske višine, ima okoli 3000 prebivalcev, dolga je več kilometrov, od Taškenta pa je oddaljena 90 km. Avion iz Istanbula do Taškenta leti okoli pet ur. Chimgan leži v skrajnem SZ delu pogorja Tjanšan (Nebeško gorovje), ki je dolgo skoraj 2800 km in široko od 300 do 600 km. Najvišji vrhovi se dvigujejo do 7500 m visoko. Tjanšan leži globoko v celini, zato nima veliko padavin; v Chimganu jih je le okoli 650 mm na leto, največ v zimskih mesecih.

Napredek držav, ki so izšle iz republik nekdanje Sovjetske zveze, je kaotičen, na nekaterih področjih je silovit, na nekaterih pa se čas ni kaj prida premaknil naprej. V Chimganu množično rastejo luksuzni hoteli in vile, nekaterim rečejo »sanatoriji«, cena dnevnega penziona pa je tudi do 500 dolarjev. Komunalna infrastruktura pa je, milo rečeno, skromna.

Naša organizatorica Katja (Ekaterina) je našla prijeten penzion, ki je bil od glavne ceste oddaljen dobrih sto metrov. Do tja smo morali pešačiti v hrib ali pa se po njem pridrsati do minibusa s šoferjem in vodnikom Antonom, ki sta nas vsak dan odpeljala na turo. Ture so se večinoma zaključile na drugem mestu.

Del vasi, kjer smo živeli, se imenuje Nebesa. Po eni od ruskih razlag tega imena gre za kraj, kjer ni zlih duhov. Mi pa smo se tam počutili tako kot po naše razumemo preneseno pojmovanje »nebes« na zemlji. V hiši smo imeli dve dovolj prostorni sobi, da smo se lahko »razkomodili«, velik dnevni prostor, savno z majhnim bazenom in celo biljardno mizo; slednja je bila zelo uporaben »ponk« za pripravo smuči. Le pri sušenju preznojenih oblačil smo se morali znajti sami, saj so obešalniki ali stenske kljuke tu precej neuporabljena iznajdba civilizacije, pa tudi ena mini omara v sobi za tri ljudi ni kaj dosti več kot nič.

Vsak dan je prišla kuharica, ki nam je pripravila zajtrk, malico za turo, ko smo se vrnili pa še »kočerjo«. Hrana in logistika so bili odlični.

Prvi dan smo se spoznavali s terenom. Za cilj je Anton določil hribček nad mestom, kjer so montirane številne antene. Hitro smo ugotovili, da videz vara in prvotni slab občutek, da snega pravzaprav skoraj ni, je hitro izginil. V zavetrnih in osojnih legah ga je bilo za dobro smučanje več kot dovolj. Suh zrak in nizke temperature ga tudi več tednov potem, ko zapade, skoraj ne preobrazijo. Pred našim prihodom so bile temperature tudi do —20 ºC. Ob našem prihodu se je to sprva skoraj prepolovilo, ob našem odhodu pa že zlezlo proti ničli. Ker je bil zrak zelo suh, se skoraj nismo potili. Okoli tristo višincev smo v smeri dostopa odsmučali dvakrat, večinoma v prvovrstnem pršiču, in le tam, kjer smo se naivno dali zvabiti na bolj osončene lege, smo naleteli na skorjo. Tretjič smo se spustili proti severu, do spodnjega roba vasi, še kakšnih dvesto višincev nižje od našega bivališča. Pršiču se po rusko reče »puh«. Edina težava pri užitkarskem zavijanju v nižjih legah je srečevanje z vejami dreves, saj so te v teh krajih zaradi krutega zimskega podnebja zelo neprožne in na odbijanje z rokami v stilu slalomskih tekmovalcev ni niti za pomisliti. Zadnji kilometer poti je potekal po vaški cesti, kar pa ni bilo preveč težavno, saj tu snega ne orjejo, ampak naredijo le za dve stopali široko gaz.

Naslednji dan smo se odpravili na »resno« turo, proti najvišji gori v tem okraju, to je Veliki Chimgan, ki je visok skoraj 3400 m. Antona smo seveda vprašali, če se da priti na vrh in nato z njega tudi smučati, a nas je takoj podučil, da zimski pristop lahko traja tudi do devet ur in da ima nekaj plezalskega dodatka (»štirica«). Kasneje smo bili sklepčni, da je verjetno malo pretiraval, predvsem zato, da bi nam že takoj izbil iz glave kakšne načrte, ki niso skladni z njegovimi.

Od zgornjega konca vasi smo se, zahvaljujoč prevozu, lahko takoj zakadili v strmi breg. Ker smo bili na severni strani, je bilo snega več kot dovolj, včasih celo preveč, saj se je pršič globoko udiral celo pod Antonovimi »frirajderskimi plohi«. Po dobri uri cikcakanja smo splezali na greben in se nato povzpeli še dober kilometer navzgor. Greben je bil spihan in osončen, zato je bilo snega za prehod s smučmi ponekod komaj še dovolj. Na 2300 metrih je Anton predlagal, da se na prijetnem soncu malo spočijemo, po malici pa smo se pripravili na spust. Najprej je napravil sondažo in presodil, da so razmere za spust varne. V teh krajih ocen oziroma stopenj za plazovno nevarnost ne poznajo, pač pa velja le ocena vodnika, ali je varno ali pa ne. Ne glede na njegovo pozitivno oceno varnosti pa smo opazili, da se je pred spustom pokrižal, nato pa se je samozavestno, v skladu z novodobnimi frirajderskimi trendi, to je »en in pol do dva zavoja na sto metrov«, odsmučal okoli tristo višincev prvovrstne »flanke« v 30—50 cm debelem pršiču z naklonom med 30º do 35º. Nato se je pobočje zožilo, najprej v malo širši greben, nato pa v žrelo, na koncu katerega se je začelo redko rastje z znanimi ostrimi vejami.

Vse skupaj se je odvijalo hitro, dinamično, adrenalinsko in s tako visoko koncentracijo, da smo prav vsi pozabili na fotografiranje. Nismo pa ostali neopaženi in s sosednjega hriba so nas poslikali neznani opazovalci in Katja nam je kasneje posredovala te fotke. Na analizi smo si bili enotni, da je za nami pršičarsko oziroma »puharsko« doživetje, o kakršnem zadnja leta v Alpah lahko le še sanjamo.

Tretji dan je bil na programu Mali Chingam, gora nad spodnjim delom naše vasi. Nebo je bilo prekrito z oblačno kopreno, zato nas je zjutraj kar malo zaskrbelo, če nam bo difuzna svetloba uničila dobro smučarijo. Z »našim busom« smo se zapeljali nekaj kilometrov pod vas in se na primernem mestu začeli vzpenjati. Vodnik Anton nas je spretno vodil med skromnimi zaplatami snega. A ker smo razmere že poznali, nas to ni skrbelo, saj smo vedeli, da nas na drugi strani gore čaka snežna veselica. Povzpeli smo se za okoli šesto višincev, do sedla, slabih 200 m pod vrhom, in se po kratki malici začeli spuščati. Oblačnost se je razredčila, sem in tja pa je celo posvetilo sonce. Skoraj 400 višincev smo v najboljšem »puhku« odsmučali, spet vriskajoč. Med ponovnim nadevanjem kož smo iskali besede, s katerimi bi čim bolje ponazorili doživeto, a marsikatera od njih ne prenese knjižno-papirnega zapisa. Ponovno smo se povzpeli do sedla oziroma še nekoliko višje proti vrhu. Z Vitalom sva na grebenu izginila iz Antonovega vidnega kota, kar mu ni bilo najbolj všeč; a na vrh vseeno nisva rinila, čeprav sva imela vtis, da bi se dalo, in to ne glede na to, da je Anton od jutra naprej zatrjeval, da to absolutno ni mogoče. Na drugem spustu smo opazili, da je puhek postal malo težji, kar smo pripisali dvigu dnevne vlage. Vendar to na oceno smučarije ni imelo vpliva. Tudi ta je bila še vedno z vsemi presežki. Še enkrat je bilo treba nadeti kože na smuči in se povzpeti na greben in z njega smo odsmučali v dolino.  Anton je spretno prečil nekaj kotanj do zaključnega spusta, ki smo ga končali malo nad vasjo, za katero se je zdelo, da se je čas v njej ustavil že pred mnogo desetletji. Ta dan se je nabralo skoraj 1200 višincev vzpona, kar je za šest seniorjev, ki bodo letos skupaj napolnili 396 let, več kot spoštljivo.

Četrti dan smo se odpravili v dobrih 10 km oddaljeni smučarski center Amirsoy. To je edino smučišče v Uzbekistanu, ki si zasluži to ime. Odprli so ga tik pred »korono«, ga potem morali zapreti, zdaj pa se spet postavlja na noge. Center je tudi središče domače elite in prav ta dan se je tu mudila neka »pomembna oseba«. Ali je bil to njihov predsednik, niso hoteli povedati, zavoljo »varnosti« pa ob taki priložnosti kakšno smučarsko progo preprosto zaprejo. Nam je bilo glede tega vseeno, važno je bilo le, da smo se lahko za dobrih 10 € z dolgo kabinsko žičnico, pravzaprav gre za tri sekcije, od katerih poteka ena »po ravnem«, potegnili na dobrih 2300 m in se posvetili svojim načrtom.

Malo peš in malo s štamfanjem ter malo z blagim spustom smo prečili dolg greben, ki je sicer omogočal številne variante spustov, in prišli do točke, kjer je Anton določil, da bo spust od tu dober, predvsem pa varen. Okoli tristo višincev spusta v nebeškem oziroma tjanšanskem (Tjanšan  ̶ Nebeško gorovje) puhku je seveda prehitro minilo. Potem smo na smuči nadeli kože in se povzpeli na sosednje (nekdanje) smučišče, ki pa so ga v tem času začeli prenavljati. A prav do vrha nismo šli, ker naj bi bilo prenevarno, ker da naj bi pred dnevi tam imeli primer oboroženega ropa turistov.

Spet smo se »preobuli« in se ponovno zakadili v pršič in se spustili globoko v dolino. A zaključek ni bil ravno pa našem okusu. Treba je bilo namreč priti še nazaj do smučarskega centra, do koder je sicer vodila dolga, rahlo spuščajoča se gozdna pot, ta pa je bila »zmrcvarjena« od voženj z motornimi sanmi. Naše mišice, sklepi in zobje so škripali od tresenja, naprezanja, pluženja in vseh mogočih ukrepov za kontroliranje hitrosti in vzdrževanja smeri vožnje, za »bis« pa nas je čakal še polurni vzpon nazaj do smučišča.

Ta dan je bil na programu »rest day«, zato smo se ponovno vrgli v stroške in se z gondolo še enkrat zapeljali do vrha, z namenom da preizkusimo še uradno smučarsko progo. »Vip persona« se je očitno do takrat že nasmučala, zato so bile vse proge spet odprte. Na prvi pogled so bile proge zelo lepe, široke in razgledne ter primerljive z marsikaterimi v mondenih središčih v Alpah, zato smo nanje »navalili« na način, kot smo tega navajeni. A smo se hitro umirili, saj je pod dilcami škrtalo bolj kot vse dni do tedaj na turni smuki. Po svoje je to stanje treba razumeti; izjemno lahek sneg je zelo težko utrditi predvsem na tistih mestih, kjer rado piha oziroma kamor direktno posveti sonce. Kaj je to tehnični sneg, pa tu še ne vedo.

Seznam lokacij, ki jih je imel Anton na zalogi, se je s tem izčrpal, zato so prišle na vrsto »ponovitve«. Seveda smo najprej izbrali Veliki Chimgan. Proti grebenu smo tokrat krenili z vaškega smučišča, ki ima eno okoli petdeset ali še več let staro delujočo dvosedežnico in eno vlečnico, ki ne dela ter en ratrak, ki pa je že nekaj časa v okvari. A za večino turistov to ni ovira, da se ne bi zabavali. Konji, snežne sani, napihnjene gume ali kaj drugega za pod zadnjico in še marsikaj ter seveda dobra kulinarika  ̶  vse to je povsem zadosti, da so obiskovalci zadovoljni.

Sprva smo se trudili utreti pot po globokem pršiču, a smo kmalu ugotovili, da bo šlo lažje peš po že zgaženi poti do grebena. Malo je zato kriv tudi vaški pes, ki nam je ves čas sledil, a ne po naši, pač pa po svoji poti. Vreme je bilo sončno in po malici je prišlo na vrsto najlepše, kar si turni smučar lahko zaželi, to je pršičarjenje. Pri izbiri linije nismo bili izbirčni. Glede na ponedeljkovo turo smo izbrali kar prvi naslednji greben oziroma graben. Anton je seveda spet temeljito preveril varnostne razmere, a se tokrat ni prekrižal; kljub temu pa smo se vseeno držali bolj temena grebena, ki je bil dovolj širok, kot pa njegovih stranic, ki te ob velikem naklonu lahko hitro potegnejo v kaj nepredvidljivega. Ker smo teren že nekoliko bolje poznali, smo bili seveda malo bolj sproščeni in samozavestni ter še bolj suvereno presmučali tudi izstopne detajle.

Turo smo zaključili v lokalu ob smučišču, kjer smo bili že dobro znani gostje iz prejšnjih dni. Pivo, domači konjak in šašljiki so bili več kot zaslužena nagrada za opravljeno delo. Le številk na računu se še nismo navadili, šle pa so redno nad pol milijona lokalne valute som.

Zadnji dan smo ponovili turo na Mali Chimgan. Vreme je bilo spet boljše od napovedi in rahla koprena se do zaključka ture ni zgostila v oblačnost in difuzo. Lado je zlezel tudi na vrh in Anton ni več protestiral, saj je končno prepričal, da nima opravka s kakšnimi gorniškimi začetniki. Spet smo se »napršičarili«, da nas je vse bolelo. Za »bis« smo se morali po odjuženem snegu kakšnih dvesto višincev do vasi spet prebiti skozi redko in manj redko grmovje in na programu je bil tudi kakšen spektakularen ali pa navaden padec.

Na dan našega odhoda se je vreme pokvarilo, v Chimganu je snežilo, v Taškentu pa deževalo, a za to nam ni bilo mar. Žal nam je bilo le za Pavla, ki je zaradi svojega zdravstvenega preobrata moral ostali doma; on je bil namreč »idejni oče« te destinacije in jo v največji meri tudi soorganiziral. Obljublja pa, da bo naslednje leto pri kakšni novi ideji zagotovo zraven.

Del ekipe se je podal še na krajšo turistično pot po Svilni poti, del pa krenil domov. Katja nas je vestno spremljala vse do šalterja na letališču, kar je redka skrb organizatorja. Mogoče se še kdaj vidimo. Besed v zvezi s tem ni manjkalo.

Na turi smo bili: Ivan, Bogdan, Lado, Vital, Tomaž In Andrej. Pri turističnem delu potovanja pa se je priključila še Mira.

Zapis in foto: Bogdan Jamšek