Turno smučanje na Norveškem – Lyngenske alpe

Po treh letih smo bili spet v Lyngenskih Alpah. Potovanje, ki se je začelo na praznik naših boljših polovic, se je prvi dan močno zavleklo, saj so nam na Lufthansi let z Brnika do Frankfurta prestavili ravno za toliko časa, da naslednjega do končne destinacije ne bi več ujeli. Na srečo je bilo na naslednjem letu in potem do Dusseldorfa še dovolj prostih mest, da do večera vendarle prileteli v Tromso na skrajnem severu Norveške. Težav pa še ni bilo konec, saj smo zaradi prometne nesreče še debelo uro obtičali v prometnem zamašku in zato zamudili zadnji trajekt, ki bi nam za polovico skrajšal kopensko pot do Lyngseideta. Kljub močnemu sneženju in ledeni cesti, na kateri si vožnje brez »ježevk« sploh ni mogoče zamisliti, smo se nekaj pred polnočjo vendarle ulegli v mehke postelje v prijetni leseni hišici nedaleč od centra mesta; če se razvlečenem naselju z okoli 800 prebivalci, ki leži ob fjordu Lyngen, sploh lahko tako reče.

V nedeljo nas je pozdravilo jasno in mrzlo jutro. Naporno potovanje prejšnjega dne nas ni prav zarana spravilo na noge. Kasneje smo to skoraj obžalovali. Za prvo turo smo si izbrali hrib nasproti naše hiše, 1041 m visoki Rornestinden. Do izhodišča je bil le dober kilometer vožnje z avtom. Do okoli 300 m nad morjem je gosteje ali redkeje poraščeno brezovo grmičevje. Le v zelo zatišnih legah so tudi iglavci. Krasni ambienti so nas kmalu prevzeli, utrujenost je bila pozabljena, telesa pa je preplavil adrenalin, tako da smo si komaj uspeli vzeti čas za požirek pijače in kakšno fotko. Snega je bilo občutno več kot pred leti. Gaz je bila v pretežni meri že narejena, saj so bili pred nami Švicarji, Avstrijci in Finci. Prej kot v treh urah smo bili na vrhu. Na njem stoji več kakšne tri metre visoka kamnita zložba, ki pa je tokrat nismo videli, saj jo je, kdo ve kako na debelo, prekril sneg. Malo po poldnevu se je od zahoda pripeljala snežna nevihta, ki pa smo ji še odnesli pete in ujeli še kar solidno vidljivost ter prvih petsto metrov odsmučali v sicer že malo zgoščenem, a še vedno dobrem pršiču. Tudi več kot 35 procentne naklonine se ta dan še nismo ustrašili. V naslednjih dneh smo se takšnim nakloninam, še sploh če so bile daljše, če se je le dalo, izogibali. Po daljši prečnici, ki je bila mešanica vsega: ledu, klože, pomrznjenca in pršiča, je sledil finalni spust proti parkirišču pri biatlonskem centru. Temu delu bi lahko rekli tudi trening slaloma po brezovem grmičju oz. gozdu v globokem pršiču. Dobro plovne dilce so na takem terenu v veliki prednosti. Ko smo dospeli do avtov je že močno snežilo in spomini na mlada leta, ko je bila tudi doma še prava zima so nas spravila v prav dobro voljo in z Juretom(R) sva domov odkorakala kar peš.

V ponedeljek smo se odpravili na nasprotno stran fjorda, ob katerem smo bili nastanjeni. Za osebni prevoz so na Norveškem trajekti zastonj. Avtomobili pa se plačajo, zato smo ju pustili v pristanišču in se vkrcali peš. Po 40 minutni vožnji smo si v pristanišču Olderdalen na nasprotni strani fjorda nadeli smuči na noge že po nekaj sto metrov prečenja vasi in kmalu zavili strmo v hrib proti 1163 m visokem Giilavarriju. Kakšne tri desetine turnih smučarjev je imelo podobne načrte. Vzpon neposredno nad fjorom nudi krasne in zelo svojske razglede in hitro pozabiš da čas teče in da ima telo potrebe po pijači in hrani. Nekaj novega snega se lepo vdajalo pod smučmi, tako da hoja ni bila prenaporna. Hitro smo bili sami spredaj in le še mladi Finec na prepolovljenem bordu nam je sledil. Nam se je »mudilo iz navade« on pa je nameraval še isti dan priti domov, v 1200 km oddaljene Helsinke. Pod vrhom nas je zajela oblačna kapica, tako da smo prvih sto metrov spusta zaradi difuzne svetlobe bolj oddrsavali kot pa zavijali. Z vsakim metrom nižje pa je bilo svetlobe in senc vse več in več in s tem so rastli tudi smučarski užitki. Pršič je šumel in šprical levo in desno, tako kot »mora« v takšnih razmerah in mimogrede smo bili sedemsto metrov nižje. Šele tedaj smo si lahko privoščili pošteno malico, saj je bilo na vrhu preprosto preveč mrzlo za to. Pogledali smo tudi na uro in vozni red trajekta. Oba Jureta sta preračunala, da sta dovolj hitra in si za nameček privoščila še par sto metrov dodatnega užitka z vzponom in spustom po robnem grebenu. Ker je bilo snega res veliko, smo zaključni spust lahko izvedli pa koritu hudournika, kar nam je v pretežni meri prihranilo trening akrobatskega slaloma v brezovem gozdu. JureR pa je kot vedno iskal svojo linijo in jo tudi našel, za nagrado pa se je lahko ovil okoli neke breze, ki mu je stala na poti. A sta preživela oba.

V torek je bila vremenska napoved »takotako«, zato smo se opravili povsem na sever polotoka, na 818 m visoki Russelvfjellet. Nismo tiščali do vrha, saj ga je zadnjih sto metrov pod svoje okrilje vzel oblak, ki v nasprotju z okoliškimi vrhovi ni upošteval vremenske napovedi in je tam vztrajal prav do našega odhoda domov. Zavoljo tega nismo bili slabe volje in namesto z vrha odsmučali še po eno položno in eno malo strmejšo »flanko«, tako da je bila norma, vsaj jurja višincev, tudi ta dan »pod streho«. Spet smo imeli na voljo, razen na vetrnih robovih, odličen pršič.

V sredo naj bi bil na vrsti kralj teh koncev, a je bila temperaturna napoved krepko pod minus dvajset, pa še malo vetra za povrh, precejšen del ture pa bi potekal po senčni strani. Večini to ni dišalo, zato smo se odločili za njegov nadomestek, 1175 m visoki Fastdaltinden, na katerega pelje »špura« ves čas po soncu. Zadeli smo v polno. Tura je bila vključno s kakšnima dvema kilometroma ravnine ob akumulacijskem jezeru skrajno užitkarska in v vseh ozirih en sam presežek. Spet je bil ambient izjemen, tokrat razen fjorda na obzorju, ki pa je izgledal kot kakšno jezero, pravi alpski, mehek pršič pa je pod smučkami letel na vse strani, da so odmevali vriski vseh tonov, višin in glasnosti.

V četrtek so bile že za dopoldne napovedane pooblačitve, okoli poldneva in kasneje pa sneženje. Kratkoročne napovedi so se po izkušnjah z visoko verjetnostjo izkazale za dokaj točne. Zato smo si nadeli smuči kar na koncu domače ulice in se preko lokalnega smučišča zakadili v hrib Kjostinden z željo, da od razpoložljivih razmer izpulimo kar največ dobre smučarije. Ostali so na grebenu odnehali in se vrnili na ponavljanje najlepšega dela smučarije, z Alešem pa sva še malo trmoglavila in se v oblačnem vremenu ter sneženju spustila na ledenik in se po njem zrinila do sedla, na kakšnih 1150 m. Spust v odličnem pršiču po ledeniku, kjer je bil edini orientir »špura« od vzpona, je bil zelo dober. Želja po dobri smuki pa naju je malo zapeljala od idealne smeri in prebijanje domov preko valovite planine je bilo malo napornejše in daljše, kot sva pričakovala.

V petek je bil na skrajnem severa Norveške že bolj prisoten močan polarni ciklon. Njegovi repi so tolkli tudi po naših krajih. Skušali smo poiskati kakšen premor med njimi. Zato smo se z avtom najprej zapeljali kakšno uro od doma, v področje, kjer naj bi bila nekaj urna razjasnitev. A ko smo prispeli tja, je tako strupeno pihalo, da nam je odvzelo voljo do turne smuke. Zato smo naredili le en peš krog okoli avta in se jadrno odpeljali nazaj domov. V oblačnem vremenu in rahlem sneženju, a vsaj pihalo je znosno, nam ni preostalo drugega, kot da ponovimo turo iz prejšnjega dne. Tudi ta je bila še vedno zelo spodobna, saj pač ne odnehamo, dokler nas »obupne« razmere res ne obrnejo.

V soboto smo krenili proti domu. Že na trajektu je kar dobro pihalo. V Tromsoju smo si uspeli na hitro ogledali še Polarni muzej, se na pokriti ribji tržnici malo okrepčali z ribjimi jedmi in krenili na letališče. Vihar pa se je še bolj okrepil in z našim odhodom domov ni bilo nič, saj so polet odpovedali. Nadomestne lete za naslednji dan so nam našli dokaj hitro, hotel za prenočitev pa šele po debelih treh urah čakanja. Do njega priti pa je bila stvar naše iznajdljivosti. Ker pa prtljage nismo smeli pustili na letališču, taksiji pa niso vozili, je bilo njeno tovorjenje v orkanskem viharju do mestnega avtobusa in vožnja do mesta svojevrstna prigoda. Jedro viharja se je pred prihodom v mesto umaknilo in bučanje ter tuljenje vetra je zamenjala skoraj popolna tišina. Ampak tako je bilo le na prostem, muzika sobotnega večera je v pivnici glasno odmevala tako kot vse dni.

Smučali smo: dva Jamška (Bogdan in Aleš), dva Andreja (Ciglar in Slak) in dva Jureta (Ravnikar in Benkovič)