Turnokolesarski vikend 2024

Za spomladanski turnokolesarski vikend je Simon izbral vzhodno Slovenijo. Cilj je bil narediti tri etape (26., 27., in 28.) Slovenske turnokolesarske poti (STKP).

Zbrali smo se na ljubljanski železniški postaji in s prestopom v Zidanem Mostu brez zapletov izstopili v Šentjurju. V noči s četrtka na petek so bile po celi Sloveniji močne padavine. Pokrajina med Celjem in Šentjurjem je izgledala, kot da so tam riževa polja in ne travniki in njive. Naš prvi dnevni cilj je bil Planinski dom na Boču. Do tja nas je vodila okoli 45 km dolga pot s skoraj 1700 vm vzponov. To je bilo dobrih 200 vm več, kot je zapisano v tracku STKP; ta verjetno velja za »osnovno« pot. Mi smo bili prvi dan še polno »nabildani« in smo urezali vse variante, ki jih STKP omogoča. Te so običajno malo bolj »divje«, ker vključujejo tudi »bližnjice« po grapah, vlakah in včasih komaj prepoznavnih oziroma sledljivih gozdnih poteh. Povsod je bilo kar dosti vode, žal pa le na tleh in ne tiste za natočiti v bidonke. Med tednom in izven glavne sezone okrepčevalnice na kontrolnih točkah niso odprte. Proti koncu ture smo vozili že malo na hlape, zato smo se »zakleli«, da bomo naslednji dan dotakali vodo, kjerkoli bo to možno in ne več takrat, ko se bo že videlo dno bidonk in mehov. Popoldne je pritisnila sicer prijazna in božajoča toplota, ki pa je bila pri vzponih – ti so se postavljali tudi čez 25 %, že malo nadležna in kdaj pa kdaj smo se prelevili tudi v pešce. Del ture je grebenski, saj tam poteka razvodnica med Savo in Dravo, zato smo lahko uživali v lepem pogledu na sever proti Pohorju in na jug vse do Gorjancev. Obiskali smo vse kontrolne točke: Sv. Uršula – 457 m, Klokočovnik – 488 m, Ljubična gora – 509 m, Planinska koča Velikonočnica – 550 m in seveda Planinski dom na Boču – 658 m. V domu nas je že čakala Barbara z našo prtljago. Ker smo bili od nog do glave kar konkretno blatni, smo se tega želeli čimprej znebiti. Žal pa je nočni udar strele uničil črpalko na hidroforju in tako je iz tuša do višine kolen le rahlo pršelo, višje pa nič več. Treba je bilo torej poklekniti in ritual očiščenja, z mrzlo vodo seveda, opraviti v tej drži. Odlična večerja in rehidracija ter dobro spanje so te manjše tegobe minulega dneva hitro potisnili v ozadje.

Zjutraj smo v jasnem in svežem vremenu obvozili Boč, se nekoliko spustili in nato povzpeli do Rudijevega doma pod Donačko goro. Ta dan je bila to poleg končne postaje v Gorišnici tudi edina kontrolna točka. Na tem delu poti sem se z nasmehom na ustnicah spomnil na »podvig« izpred šestih let, ko smo z Vitalom, Francijem in Pavlom odsmučali za vrha Boča direktno do prve gostilne v Poljčanah in potem še z Donačke gore skoraj do Rogatca in se spraševal, če bo to zaradi toplih zim sploh še kdaj mogoče. Ob poti smo zasledili tudi kažipot do izvira Sotle, vendar tja sploh ni bilo treba zaviti, saj se je s hribinskega pobočja do Gruškovja na nešteto mestih solzilo, kot da bi bil izvir že tam. Seveda smo bili temu primerno ošpricani, a tudi to je del tovrstne rekreacije. Od mejnega prehoda trasa nekaj časa poteka ob sami (še vedno ožičeni) državni meji, nato pa strmo zavije v Haloze. Tam je le malo ravnega terena. Razgledi so izjemni, žal pa premalo znani. Na prvi pogled se zdi, kot da se ti kraji lepo razvijajo in da se nekdaj prislovična zaostalost manjša. Naredili smo še »neskončno« število manjših vzponov in spustov in se nato zgodaj popoldne mimo gradu Borl spustili na Ptujsko polje. Pot vodi še po obdravski gmajni, ki pa je bila ta dan bolj mokrišče. V simpatični panonski hiši v Gorišnici je kontrolna točka; od nje smo se zapeljali še nekaj kilometrov naprej do gostilne v Cvetkovcih in tam prenočili. Nekaj udobja po napornem dnevu se je še kako prileglo in tudi nočno slavje v gostilni nas ni odvrnilo od zasluženega počitka. Ta dan se je nabralo slabih 70 km in nekaj čez 1600 vm.

Zadnji dan, v nedeljo, so nas pričakale s soncem ožarjene Slovenske gorice. Po nadmorski višini redkokateri kraj presega višino Kamnika, a na koncu se je nabralo spoštljivih 1450 višincev in dobrih 67 km. Profil trase izgleda kot lepo naštancana žaga, ki je le tu in tam izgubila kakšen zob. Razgledi so bili še naprej navdušujoči in to je že malo načetim mišicam dajalo nov zagon. Prva kontrolna točka je bila v Polenšaku, naslednja pa v muzeju Janeza Puha, kjer pa nam tempo potovanja žal ni dovoljeval dobre urice postanka, kolikor jo minimalno potrebno za ogled filma in muzeja. Poštempljali smo se še na Sv. Trojici, kjer smo urejenost kraja v lokalnem bifeju lahko pohvalili kar samemu županu, in seveda na Zavrhu, kjer je v poznih letih, po upokojitvi, živel naš rojak Rudolf Maister. Tam smo se seveda povzpeli na razgledni stolp, ker pač tam stoji, vendar skoraj ni potreben, saj je že sam kraj razgledno dobro orientiran. Na zadnjem delu poti do Maribora smo morali večkrat pogledati na uro in track, saj smo morali ujeti vlak, za katerega smo pričakovali, da na njem ne bo težav s sprejemom koles. Kljub temu da so obstajale tudi bližnjice, smo stisnili zobe in bili za to nagrajeni še z zadnjim zelo razglednim odsekom po Meljskem hribu severovzhodno od Maribora, kamor nam oko, ko drvimo po avtocesti, rado uide.

Simon je turo odlično organiziral, vodil in navigiral – najbolj »smotani« del trase je prevozil že teden dni prej; Barbara nam je v spremljevalnem avtu vozila prtljago, pedala pa smo obračali še Filip, Jana, Nina, Oskar, Tadej in Bogdan.