Savinjsko in Pasje sedlo

Cesta v Logarski dolini je uradno odprta do Doma planincev. Splužena je še do planšarije Logarski kot, vendar je na cesti rampa, ki prepoveduje promet. Popoldne je bila rampa odprta, cesta pa seveda na gosto zaparkirana z vozili. Dodatni kilometer in pol jutranjega pešačenja nam ni preveč teknil.

V nedeljo se je v primerjavi s soboto precej ohladilo, sobotni gnilec je postal pomrznjenec, stopinje sobotnih gornikov pa so se ob vračanju v pretežni meri spremenile v drsalnico. Vzpon mimo slapu Rinka je bil zato kar naporen.

Ob prihodu na Okrešelj se je odprl čaroben ambient, ki se ga vedno znova razveselimo. Nekaj nočnega snežnega poprha ga je le še olepšalo. Snega je sicer v izobilju, plazov pa za zdaj manj kot bi lahko pričakovali. Proti Savinjskemu sedlu je sonce sneg že malenkost omehčal, tako da z obema prečnicama nismo imeli veliko dela.

Na sedlu se je v nas zakadil severozahodnik in preobrazba v smučarja-spustaša se je zgodila na hitro. S panoramskimi razgledovanji nismo pretiravali, čeprav so bili tega vredni.

Smučarija do Okrešlja je bila dobra štirica. Pretežni del snežnega pobočja je sonce že malo omehčalo, vendar ne povsod. Prehodi iz omehčane podlage na »beton«, so bili za noge kar stresni, … dobesedno.

Okrepčevalnica pri novi planinski koči je bila odprta in nas presenetila s toplim pivom. Med njegovim hlajenjem smo še pomalicali. Na smučke smo si ponovno nadeli kože in se odpravili proti Pasjemu sedlu. Na celotni poti je bila zaradi senčne lege podlaga zelo trda, uporaba srenačev pa je bila nujna. Prečili smo tudi številne plazovine. Zadnjih nekaj deset višincev do Pasjega sedla je strmina povečana, zato smo nanj z različnimi tehnikami pristopili zelo previdno.

Tudi na spustu s sedla do planšarije (cca 700 višincev) je bila snežna podlaga pomrznjena in trda. Pod dilcami je večinoma hreščalo, da so »bolela ušesa« in predvsem noge; so pa robniki dobro prijemali. Spet je bilo treba prečiti več plazovin. V toplem vremenu ta del ture ni priporočljiv. Zalog snega v ostenjih Planjave, ki čakajo na primerne razmera za zdrs v dolino, je še vedno veliko.

Smo se pa tudi v tem delu prav solidno nasmučali. Zaključna telovadba z ročnim odganjanjem po napluženem robu ob asfaltni cesti pa je bila za »bis«, tako da je bilo naslednje pivo več kot zasluženo.