Durmitor

1. dan | Savin kuk 2313 m | JV grapa in V greben

Tokrat se je 10-članska kamniška ekipa odpravila v Durmitor. Potovanje je, če odštejemo njegovo 13-urno dolžino, potekalo brez težav, le v Republiki Srbski se je sicer simpatična carinica hitro spremenila v turistično delavsko in nas razsvetlila, da imajo tudi na Jahorini sneg in žičnice. Za slednje nam ni prav dosti mar, a ji tega nismo razlagali.
Nastanili smo se v idilični hišici na obrobju Žabljaka. V »jugo« šolah so nas učili, da je to najvišje ležeče mesto v bivši skupni državi. Hiše imajo strehe s strmimi nakloni, saj tu lahko zapade tudi po več metrov snega naenkrat. To zimo je bila le ena rihta obilnega snega in to šele v zadnji tretjini januarja. Tako nenavadne zime že zelo dolgo ne pomnijo.
Prva tura je bila klasika za te kraje. Po vrhu nad njim se imenuje tudi smučišče. Mi smo si turo začinili s startom s praga našega bivališča. Do žičnic smo si pridelali že dobrih 6 km (več kot dve uri) poti, malo gor in malo dol. Posebnega izleta na Črno jezero zato ne bo, ker smo to oddelali že spotoma.
Na in ob smučišču, bila je nedelja in krasen sončen dan, smo lahko opazovali družbeni in seveda smučarski utrip, ki prevladuje v tem delu sveta. Malo je bilo »retro«, malo pa seveda »fensi«, vendar pa balkansko sproščeno in nam čustveno bližje ali bolj domačinsko kot na primer kje v Dolomitih.
Vendar se s tem nismo preveč ukvarjali, ampak smo se hitro posvetili svojim načrtom. »Normalna« pot na vrh gre naokoli ob smučišču, mi pa smo jo urezali kar direktno po vzhodnem pobočju. Ura ni bila več zgodnja in sprva je sonce kar spodobno nažigalo. Zato smo se kar razveselili približevanja grebenu, kjer se je že primerno ohladilo.
Kakšnih sto višincev smo zaradi strmine tudi prepešačili. Udiralo se je ravno prav, da dereze niso bile potrebne. Vrh je popolnoma gol. Veter je že pošteno bril, zato smo se z njega kar hitro spravili navzdol.
Skoraj mesec dni star sneg je bil seveda že dobro predelan in uležan. Nekaj zgornjih sto metrov je bila podlaga trda in grifig. Potem pa se je sneg dokaj hitro iz rahlo odjužnjenega spremenil v gnilec, s katerim je bilo na koncu že malo več dela. Za prvo turo več kot dobro. Novim 6 km pešačenja do doma smo se odpovedali. Poceni pivo in še cenejši taksi sta bila bolj privlačna. 950 višincev.

2. dan | Vrh Šljemena 2455 m | V greben in JV grapa

Zjutraj je bilo oblačno, napoved pa, da se bo do opoldneva zjasnilo. Zato nismo preveč hiteli. Privoščili smo si podaljšano spanje in dober zajtrk ter se z avti odpeljali do smučišča. Kljub temu, da je bila ura že skoraj 10, so se žičničarji še vedno »ogrevali« za začetek obratovanja. Nekaj sto metrov smo šli ob robu smučišča, potem pa zavili malo na jug in potem na greben Šljemena. V dokaj enakomernem ritmu, ki so ga motili edino vetrno snežni zastrugi, pa kakšen pas trave, smo naredili dobrih 900 višincev vzpona, pretežno v smeri iz vzhoda proti zahodu. Popolnoma zjasnilo se je šele ob prihodu na vrh. Ker je bil veter milosten z nami, smo se dodobra naužili pogledov in dimenzij Durmitorja in si ustvarili boljše predstave za ture naslednjih dni.
Že med vzponom smo si ogledovali, v katero grapo obrnjeno pretežno na jug bo najbolje odsmučati. Razjasnitev je hitro dala odgovor na to in ravno prav odjužnjen sneg je omogočil zelo dobro smučarijo, skoraj enako tisti na zratrakirani pisti. Tudi višino prečnice za povrnitev k izhodišču smo vdeli dobro, tako da nam je ročnega poganjanja na koncu ostalo bolj malo. Atraktivna natakarica iz prejšnjega dne je imela očitno prost dan, zato smo zavili v sosednji lokal, kjer so imeli zabavno zgovornega natakarja in točeno »nikšičko«.

3. dan | Bobotov kuk 2522 m

Bobotov kuk je s 2522 m najvišji vrh Durmitorja, za mnogo Črnogorcev pa tudi njihov najvišji vrh, saj dve višji gori v Prokletijah na meji z Albanijo dolgo nista bili dostopni in sta iz njihove zavesti nekako izginili.
Vital je pred desetletji poleti na njem že bil in je zato vztrajal, da se mu je treba tudi pozimi čimbolj približati. Za družbo sem se mu ponudil le jaz.
Start je bil pri vstopu v nacionalni park pred Črnim jezerom (3 € po osebi in 4 € za avto). Čez številne konte gor in dol sva se mu na stežaj in po trdem delu približala le na kakšnih 70 višinskih metrov. Za splezati na vrh pa nama je zmanjkalo ustrezne opreme (še po en cepin, vrv in kakšen klin), pa tudi s časom nisva bila več »na komot«. Številna pobočja sva na povratku z užitkom presmučala, nekaj večstometrskih vzponov pa godrnjala, kaj nama je to treba, ko imava doma oba veliko veselja z vnuki, … pa še žejna sva bila za popenit. Malo pred sončnim zahodom pa sva le »priveslala« v štirizvezdični hotel pri jezeru in kljub evropskim cenam pošteno razveselila natakarja z najinim naročilom. 20 km in skoraj 1700 višincev je pokazala elektronika.

4. dan | Šljeme

Dodobra utrujeni od prejšnjega dne smo večinsko podprli predlog, da gremo pogledat, kaj turnosmučarskega lahko ponudi sosednji Kolašin. Do tja je skoraj sto kilometrov. Ko pa smo se spustili do kanjona Tare in si ogledali znameniti most čez reko, smo med množico obcestnih vabil za zipline, kafiče, cimre in roomse ter še kaj, komaj opazili majhen, kakšnih 40 x 60 cm velik napis, na katerem je pisalo, da je cesta zaprta. K sreči sta bila v bližini dva elektrikarja, ki sta potrdila, da je cesta že dva meseca zares zaprta in da to tako in tako vsak ve ter da je obvoz samo preko Žabljaka. Najbolj so se ustnice v nasmeh raztegnile Vitalu, ki je že zjutraj navijal za turo v enega od južnih grabnov na Šljemenu.
Po vrnitvi na planoto smo se zato prepustili njegovemu vodstvu in prilezli do nekaj čez 2300 m. Na sam greben nismo našli primernega prehoda, zato smo odnehali. Spet smo uživali v vijuganju po odmrznjenih pobočjih grabna, kjer si konte oziroma vrtače sledijo druga za drugo. Le malo popaziti je treba, da je hitrosti na njem koncu še toliko, da se brez štamfanja prepelješ v naslednjo vrtačo. 850 višincev.

5. dan | Okoli Međeda

Sprva se je napovedovala možnost poslabšanja vremena, pa je jutro to odpihnilo. Utrujenost je pri večini načrte nagnila v krajše ture. Sam sem se počutil dobro in zato sem se odločil za samostojno krožno turo okoli Velikega in Malega Međžeda, ki tudi velja za eno markantnejših tur v Durmitorju. No, pa nisem bil sam. Posebnost teh krajev je sorazmerno veliko število (potepuških ?) psov, ki se radi pridružijo sprehajalcem oziroma v tem primeru turnim smučarjem. Če pa jim ponudiš še kakšen priboljšek, imaš spremljevalca zagotovljenega do konca dneva. Tako je bilo že na dolgi turi pod Bobotov kuk, tokrat pa se je ponovilo. Pri vzponih v strmih brežinah in globoki ter ozki gazi mi je pasji spremljevalec sledil tako blizu, da je hodil kar po mojih smučeh, zato jo je nekajkrat »fasal« po smrčku; potem je bil previdnejši in mi sledil v varni razdalji.
V lepem vremenu sem se kmalu po ločitvi od kolegov popolnoma prepustil užitkom snežne pokrajine, njenim razsežnostim in vsemogočim podobam narave ter tako popolni tišini, da sem še že vprašal, če morda nisem oglušel. Tudi kakšna misel ali problem, ki sem jih prinesel s seboj iz svoje civilizacije, je v takšnem okolju kar nenadoma dobila svoj smisel ali rešitev, ne da bi zato porabil kakršnokoli dodatno energijo. Turo sem začel po južni strani obeh vrhov. Na sedlu, na okoli 2200 m, se tura prevesi v severna pobočja proti poti, ki gre z Bobotovega kuka. Ker mi je bila ta pot že znana, tudi skoraj dvesto višincev navzgor ni bila posebno velik napor. Po prihodu na Črno jezero sem moral še nazaj na smučišče, kar je okoli 4 km zračne linije. Jezero sem prečil kar po sredini, kar je seveda “strogo prepovedano”, pa na srečo to nikogar ne moti. Kmalu po drugi uri na smučišču pridružil kolegom. Pivo seveda ni izostalo. 17 km in 1150 višincev.

6. dan | Stožina 1905 m

Tudi zadnji dan se nas vreme ni usmililo. Dejansko stanje je bilo boljše od napovedi in ker se je skozi visoko oblačnost svetlikalo, svoje narave nismo smeli zatajiti in spet smo bili na smučeh. V malo bolj klavrnem tempu smo se iz Pašina vode po nespluženi cesti odpravili proti Sedlu.
Kmalu po prvih ovinkih se je pred nami pojavil markanten rogelj, imenovan Stožena. Sprva smo samo odkimali, češ tole pa za danes ne bo dober zalogaj, na koncu pa je kot vedno prevladalo, da gremo vsaj pogledat, kakšne so razmere. In bile so dobre. V ne prav poskočnem ritmu smo bili kar hitro na vrhu. In smo imeli srečo. Močno navlažen fen je namreč dobro omehčal površino in smučanje z vrha je bilo celo zelo dobro. Nižje je udarila difuza in po nekaj negotovih zavojih smo ubrali najbližjo linijo na cesto in do avta.
Po vrnitvi na smučišče so nam kolegi odstopili smučarske karte za nekaj voženj. Te stanejo (celodnevne) za seniorje nad 60 let skromnih 3,75 €. Tereni so odlični, le hitrost sedežnice za približno 500 višincev je »nakladalna«, saj vožnja traja dobrih 18 minut.
V noči na soboto se je vreme poslabšalo, in to dosti bolj od napovedi. Na dodaten dan v Črni Gori smo ob napovedi rdečega alarma ob celotnem Jadranu hitro pozabili in jo jadrno ucvrli proti domu. Na celotnih 920 kilometrih le na nekaj desetinah ni deževalo. Ko smo v nedeljo prebirali, kaj vse se dogaja na cestah, po katerih smo prejšnji dan vozili, smo se le še sladko muzali in začeli obujati spomine. Le malokrat do sedaj nam je vse tako lepo sestavilo.