Klek

Večna dilema, kam na turo, je v zadnjih tednih dobila drugačne razsežnosti. Razmere so povsod zelo dobre in zafrkniti se skoraj ne da.

Desno smer na vrh Kleka je določila že narejena gaz. Že v gozdu, še bolj pa nad njim smo uživali v zimskih pejsažih in se naslajali ob mislih, kako bedno se počutijo tisti, ki so ostali pod meglenim pokrovom v dolini.

Najprej bolj potihoma proti vrhu pa vse bolj naglas smo ugibali ali bo direktna grapa z vrha na sever tokrat »narejena« in dovolj varna. Nismo se zmotili. Razmere so bile takorekoč idealne. Veter je pršič ponekod sicer že malo utrdil, vendar to ni pomenilo resnejše ovire pri smučanju, ki smo ga končali skoraj 600 višincev nižje v Avstriji. Po ponovnem vzponu smo odsmučali še na naši strani hriba, direktno z vrha do koče. Razmere so bile skoraj enake. Direktna prisojna pobočja je sicer malenkost že omehčalo sonce, če pa si zavil le nekaj stopinj bolj zahodno, pa si bil spet v puhku. Celo rodeo v gozdu je bil zaradi obilne in ne pretrde snežne podlage kar znosno naporen. Spodnji travniki pa že imajo skorjo.

Ad hoc zbrana druščina se je imela odlično.