Korenščica

Zima je pretekli teden res postala to, kar naj bi bila. Upajmo, da bo tako, vsaj v gorah, ostalo čim dlje.

Vremenska turbulenca se v soboto še ni umirila; začinili so jo močni vetrovi in področje Struške v Karavankah nad Javorniškim Rovtom se je zdela primerna ideja za turo, kjer bi bili vsaj nekoliko zaščiteni pred njimi.

Zbralo se nas je osem. Premalo. Gratis vodene ture odseka so zaradi pomanjkanja vodnikov redke, zato je to izgubljena priložnost in škoda za tiste, ki potrebujejo in še pridobivajo izkušnje v zahtevnejših razmerah.

Od Doma na Pristavi smo se skozi tuleče zavijanje vetra, ki je lomilo suhe vej(ic)e listnatih dreves hitro zapodili v mešani in smrekov gozd. Kljub temu, da se je telo temu upiralo in nas je veter večkrat pošteno zamajal v naši pokončni drži, smo se mimo koče na Belski planini zrinili do vrha Korenščice in se v šibkem zavetrju smrek hitro pripravili za spust. Ta je bil odličen, saj je snega več kot dovolj, kar meter in več. Zastavili smo kar direktno navzdol, po največji strmini. Do gozdne meje je bila podlaga še mešana, saj jo je veter, kjer je imel še moč, že utrdil. Svetloba pa je bila dovolj dobra, da se je dalo prepoznati sence napihanca. Od preloma, kjer se začne tudi gozd, pa je bila smučarija, bolje rečeno pršičarija, en sam užitek. Kljub temu, da na hribu nismo bili sami, je bilo prostora za sveže »oranje« še dovolj. Zato smo se pri Križovcu (pribl. 1200 mnv) odločili še za ponovitev, nekateri tudi tokrat z vrha. Ravno še pravi čas. Po tem se je hrib ovil v meglo in oblake, mi pa smo se z užitkom odpravili na rehidracijo. Nabralo se je 1350 višincev.

Seveda pa: hvala Andreju za vodenje.