Prestreljenikovo okno

Do sredine januarja je bilo zime le za prvo črko. Prvi sneg je zapadel konec novembra vendar le visoko v hribih in v skromnih količinah. Decembra je sledilo še nekaj manjših pošiljk. Krajše ture na bližnje »griče« (Zvoh, Triangl, Vitranc in podobno), velikokrat popoldanske, so bile za nabiranje kondicije in privajanje na opremo. Upanje, da se bomo med božično novoletnimi prazniki naužili belih strmin, je odplaknil topel val. Deževalo je do 2000 m visoko, zmrzovalo pa bolj poredko.

Malo boljše razmere so v zahodnih Julijcih, kjer je snega do meter in pol. So pa odjuge in vetrovi tudi tam bili intenzivni, zato je na osojnih pobočjih veliko klože in pomrznjenih ter ledenih podlag po njimi. Prestreljenik in okno z italijanske strani sta zato ta vikend samevala.

Mi pa smo se po novem letu že tretjič znašli na območju Kanina. Na Žlebeh (Selle Nevea) je dovolj visoko izhodišče, da nošenje smučk na nahrbtniku ni predolgo, s prevozom z gondolo pa se temu lahko izogneš.

V soboto se nas je sedmerica podala od gondole pri koči Gilberti na italijanski strani na naš konec Kanina do škrbine v soseščini Prestreljenikovega okna. V odličnih razmerah, nekaj pršiča na trdi podlagi, smo odsmučali do nekdanje sedežnice v Veliki graben.

Nad razmerami smo bili tako navdušeni, da smo opravili še en vzpon do okna in nato odsmučali nazaj proti smučišču. Ravno še ob pravem času, saj se je kmalu potem pooblačilo. Dan je bil vse prej kot vržen stran. Nabralo se je tisoč višincev; za tiste, ki smo še malo pokašljevali, povsem zadosti, ostali pa se tudi niso pritoževali. Več pa naj povedo slike.