Beli kotiček (Weisseck 2711m)
Na dan, ko so v domačih krajih pustne šeme odganjale zimo in je bolj ali manj povsod kraljeval le močan veter, snega pa je bolj ali manj le za vzorec, smo se mi odpravili iskat pravo zimo na sever.
Weisseck v prevodu pomeni Beli kotiček. Prepričali smo se, da upravičeno.
Za vzpon smo izbrali direktno smer iz Walda skozi krnico In der Hoelle na greben (vrh) Felskarspitze. Od tod do vrha je še okoli dvesto višincev, ki pa so bili nekoliko zahtevnejši. Kljub temu, da so vremensko fronto vetrovi ponoči že odpihnili, pa so z repi še nekoliko pometali za seboj in ob več kot 10 stopinjami pod minusom dodobra začinili zimski ambient. Tudi naklonina se je postavila konkretno pokonci. Dobršen del zaključnega vzpona je sicer potekal po svežem puhku, ki je dajal vtis, da je dobro sprijet s podlago. Nekaj zadnjih deset metrov pa je bilo prestrmih in v trdem snegu, zato jih je bilo treba odpešačiti. Stopinje so bile dobro nadelane in dovolj globoke, zato uporaba derez ni bila potrebna.
Vrh je bil popolnoma gol. Vsi predhodniki, ki so pred tem lepo utrli gaz in nadelali stopinje do vrha, so se bodisi peš ali pa na smučeh vrnili v smeri vzpona. Precej pa jih je obrnilo že na grebenu Felskarspitze.
S tremi domačini, ki so prišli na vrh skupaj z nami, pa smo se odpravili v krnico Odekar na severni strani. Grebenski vstop vanjo, ki je kakšnih sto metrov od vrha, so poznali, zato se nam ni bilo treba ukvarjati z iskanjem s pomočjo trackov. Ker pa so se kar (pre)dolgo in obotavljivo pripravljali na spust vanjo, smo si prvenstvo svežega pršiča za ta dan z veseljem prisvojili mi. Obotavljivost ni bila čisto brez razloga, saj ogromne snežne opasti nad robom niso dajale vtisa, da bodo tam ostale za vedno.
Do prve prelomnice je okoli 500 višincev. Krnica je bila obilno nasuta s svežim pršičem. Presežnikov za opisovanje užitkov pri zavijanju po njem ni in ni zmanjkalo še celo pot domov.
Po prelomnici se počasi začnejo prvi macesni, ki pa dobre smučarije niti malo ne ovirajo. Z njihovo zgostitvijo in pasažami ruševja je ta postala le malo bolj raznovrstna in še vedno izjemna, saj je bilo na trdi podlagi 10-20 cm svežega mehkega pršiča. Pri jezu na okoli 1500 m pa se je veselica na žalost končala. 3 km spusta po cesti s skromnim padcem je bil bolj trening oz. tlaka za roke in ramenski obroč kot smučarija, suha grla in utrujene mišice pa so na parkirišču dobila več kot zasluženo kompenzacijo za vloženi trud.
Besedilo in foto: Bogdan Jamšek
