Hruška Rožca

Parkirali smo pri kmetiji Zakamnik nad Plavškim Rovtom na okoli 1030 m. Štirikolesni pogon je dobrodošel, za dvokolesni pa malo višje podvozje in nekaj vozniških spretnosti ter samozavesti. Gospodar Tina je nekdanji sankač, ki ob primernih razmerah uredi sankaško progo nad in pod kmetijo. Obiskovalcev se ne brani, odrine celo nekaj snega za parkiranje, pa tudi jezen ni, če se oglasiš pri njem na pijači.
Snega je dovolj oz. ravno prav in ta pridni so potegnili udobno gaz do vrha, tako da je bil vse skupaj en lep sprehod, vključno z vršnim grebenom, ki zna biti, če je spihan, kar zoprn.
Pogled v Avstrijo do planine Rožca in predvsem stari spomini, so nas premamili, da smo se spustili v to smer. Napaka. Veter je tam naredil zastruge, napravila se skorja, tako da smo nekaj lepih zavojev lahko napravili le med macesni in še kakšnega stotaka pod kočo.
Po vrnitvi na sedlo Rožca smo se dokončno soočili s svojo napačno presojo, saj je bila južna flanka proti Hruški planini smučarska veselica na kvadrat; mehkega nedotaknjena pršiča je bilo še dovolj tudi za nas. Po gmajni je snežna podlaga toliko utrjenega, da se ne pride do tal, povrhu pa je še par pedi mehkega puhka, tako da je bil tudi ta del »posla« v opravljen z veseljem. Cesta je zornana, vedar ne do tal in že nekoliko zglajena. Bo pa še bolj, ko pridejo sankači.
Še o imenu Hruški vrh. Gospodar Tina pravi, da za Hruški vrh noben domačin ne ve, kje je to. To je bila vedno Hruška Rožca, pravopisno verjetno pravilneje Hrušiška Rožica. Še bi klepetali z njim, vendar je bilo treba odrinit za Kamnik. Še se bomo vrnili.

Besedilo in foto: Bogdan Jamšek