Gmeineck (2592 m)
Kmalu, ko zapeljemo iz tunela za Beljakom, se pred nami na obzorju pojavi široka bela gmota. Ta je bila že dolgo na seznamu naših želja. Ker pa ima izhodiščno točko le nekaj nad 1100 m, je v primerjavi s celo kopico okoliških izzivov z višjim dostopom, vedno zdrsnila z vrha naših dnevnih ciljev. Pešačimo pač lahko tudi po domačih hribih.
Tokrat pa smo naleteli na zapise, ki so poročali, da se snežna odeja začne takoj nad parkiriščem. Za začetek ni bila prav debela, vendar dovolj, da smo po gozdni cesti oddrsali do cca 4 km oddaljene planine pri koči Kohlmaierhutte. Potem se hrib postavi pokonci in tako je z manjšimi variacijami naklonine vse do vrha. 1500 višincev vzpona ni mačji kašelj, vendar so napor odlične razmere za vzpon in lepo vreme potisnile v drugi plan.
Novozapadli sneg se je lepo sprijel s podlago, toplota v dolinah pa na te višine še ni segla. Pršič se zato še ni preobrazil preveč, deloma se je seveda polegel in zgostil in tudi pri množici obiskovalcev se je še vedno našlo dovolj prostora, da si je vsak lahko (u)rezal svoj »podpis«. Gozdna meja je dokaj visoko, na okoli 1800 m, kar se je predvsem pri spustu odrazilo na malo manj prijetnem rodeu po posekah. Teh je bilo za okoli 300 višincev, potem pa je sledil dolg spust po gozdni cesti z nekaj dodatne telovadbe za ramenski obroč. Kar 16.5 km so pokazale e-naprave. Deset se nas je zbralo tokrat. Mogoče bi bil zraven še kdo več, vendar so nekateri delodajalci že začeli omejevati oz. pogojevati tudi zasebna prostočasna potovanja svojih delavcev v tujino z določenimi poročanji in ukrepanji. Fotka z vrha je zato tokrat samo za zasebno rabo.