Vogel

Za praznični dan vremenski obeti niso bili prav zanesljivi, pa tudi padavine v zadnjem obdobju so narekovale previdnost pri izbiri turnosmučarskih ciljev. Zato smo se odločili za »ziheraško« turo po Žagarjevev grabnu na Vogel. Na pot smo se zaradi bližine cilja odpravili ob malo bolj »kulturni« uri in razpoloženje je bilo že kmalu temu primerno; kljub turobnemu vremenu nič kaj zaspano.

V Ribčevem lazu je okoli 15 cm južnega in malo pomrznjenega snega. Z višino se snežna odeja naglo viša. Obljubljene jasnine ni bilo od nikoder. Tako je od ture ostal le spodoben kondicijski trening z do 1300 m višincev, saj smo z Zadnjega Vogla ubrali različne smeri. Z Matjažem sva poskušala  tudi proti vrhu Šije, saj se je na zgornji postaji enosedežnice nekaj svetlikalo, vendar sva kmalu ugotovila, da mačka ne velja cukati za rep. Tudi na tej višini je očitno zadnje dni deževalo in tanka ledena skorja ter snežni nanosi na njej niso dajali občutka varnosti. Če dodamo še slabo vidljivost, je bila odločitev o povratku logična. Megla je bila sprva tako gosta, da je bilo celo po zratrakiraniem smučišču smučanje naporno. Sem in tja smo celo izgubljali ravnotežje do te mere, da se nam je zdelo, da se premikajo tla pod nogami in ne mi. Pod gozdno mejo je bila vidljivost nekoliko boljša, pomrznjen sneg pa ni prav veliko popustil. In ker je bilo prejšnje dni na delu kar nekaj smučarjev in peščev, ki so dodobra pregnetli takrat še južen sneg, je za nas ostalo bolj malo svežih terenov. Tako smo morali kar trdo garati med globoko vdrtimi pomrznjenimi smučinami, vendar smo se vsi srečno in brez posledic prebili do doline.

Kakorkoli, izkušenj ni nikoli dovolj in tudi ta je bila še en kamenček v njihovem mozaiku.

Na turi smo bili: Bogdan, Matjaž, Ivan, Vital, Pavel, Lado, Jure, Miro in Irena.