Kot iz lonca iz doline je v nas puhnila pomladanska odjuga
Kazbek (5034 – 5047 m1): Osemčlanska veteranska zasedba kamniškega TSKO-ja (Ivan Resnik, Bogdan Jamšek, Vital Vek, Lado Kladnik, Peter Zarnik, Matjaž Blejc, Andrej Ciglar in Robert Štupar) , ki je skupaj štela 439 let, se je v predprvomajskem obdobju odpravila v Gruzijo, na jugovzhodni Kavkaz.
Letalski transfer iz Ljubljane do Tbilisija je z vmesnim postankom v Istanbulu trajal le dobrih 7 ur. V hotel smo prispeli okoli četrte ure zjutraj. Do dopoldanske zasedbe sob so nam dovolili »prebivakirali« kar na sedežnih garniturah in foteljih v recepciji.
Nekatera meteorološka poročila so v dneh pred našim prihodom obetala »grozljive« (do 2,5 m) količine novega snega, zato smo celodnevno deževje prvega dne v Tbilisiju sprejeli z vdanostjo. Smo se vsaj dobro naspali in pripravili za nadaljnjo pot.
Izhodišče za vzpon je mesto Stepantsminda, (rusko Kazbegi), na višini pribl. 1800 mnv, ki je od Tbilisija oddaljeno okoli 180 km, do ruskega Vladikavkaza pa je še okoli 40 km. Na zahodni strani od našega nameravanega cilja se nahaja od Gruzije »odcepljena« Južna Osetija, na severovzhodni, ruski strani pa prav tako nekdaj nemirna, zdaj pa prisilno »pacifizirana« Ingušetija. Uniforme so zatorej prisotne vsepovsod in v opaznih količinah.
Na dan našega odhoda v hribe je bila cesta Tbilisi-Vladikavkaz zaradi plazov in snežnih zametov zaprta, kar pa smo na srečo izvedeli šele, ko smo bili že daleč od Tbilisija. Ker so zagotavljali, da jo bodo odprli še isti dan, smo si v smučarskem centru Gudauri na pribl. 2150 mnv nadeli smuči, si v nahrbtnike naložili nujno opremo, se povzpeli na okoli 3000 m visok prelaz in se spustili v sosednjo dolino, kjer nas je nov prevoznik z druge strani prelaza odpeljal do prenočišča. Ponoči je prispel tudi kombi z našo prtljago in naslednji dan smo lahko brez težav začeli z vzponom. S terenskimi vozili so nas zapeljali do višine okoli 2150 m, kjer se je začela zvezna snežna meja. Do nekdanje meteorološke postaje na višini 3653 m, ki je sedaj preurejena za potrebe prenočevanja, je bilo okoli štiri in pol ure »neto« hoje. Nebo je bilo jasno, vetra pa le sem in tja za vzorec. Mudilo se nam ni nikamor, poleg tega pa za začetno nabiranje višine naglica itak ni priporočljiva. Hoja je bila kljub težkim nahrbtnikom dokaj udobna, saj je bila naklonina zmerna. V poletnem času so tod (do višine okoli 3000 m) neskončni pašniki, potem pa travno rušo zamenja grušč. Kakšnih 100 m pod kočo je treba prečkati približno 200 m širok ledenik. Seveda je v tem času vse zlito in zalito v enovito snežno poljano. Sneg se kljub temu, da je bil svež, ni preveč prediral. Kože (pse) pod smučmi smo morali večkrat dobro namazali s parafinom, saj je sonce v prisojnih legah vendarle iz snega iztisnilo kakšno kapljo tekočine, ki se je hitro prilepila na robnike in se takoj, ko smo zavili v območja z senčno lego odebelila v zoprno ledeno kepico, ki je pri hoji seveda delovala kot ročna zavora.
Že takoj po začetku hoje se nam je pridružil prijazen psiček, nekakšna kavkaška varianta šarplaninca in nam sledil vse dni našega vzpona, vključno z vzponom na vrh.
»Koča« je zgrajena iz debelih kamnitih zidov in je temu primerno »neskončno« hladna. Okna so enojna, šipe pa ponekod nadomeščajo raznorazne plošče, ponekod pa je tudi polivinil. V koči ni prav nobenega udobja, saj razen vnaprej v dolini dogovorjene oskrbe v njej ni možno ničesar (do)kupiti. Izjema so le briketi, s katerimi se v skupni jedilnici lahko kuriti v skromnih »gašeprčkih«, ki istočasno služijo gretju bolj premraženih, sušenju obuval in oblačil in taljenju vode za tiste, ki niso vključeni v oskrbo katerih od visokogorskih agencij. Mi smo bili v oskrbi ene od teh, vendar je na začetku »kriza« pri oskrbi s tekočino. Sneg se topi počasi, potrebe so velike, na razpolago pa imajo zelo skromne plinske kuhalnike in posode. Hrano ti postrežejo, ko si za improvizirano mizo pridobiš svoj sedež. Če vstaneš in odideš po kakšnem opravku, se lahko zgodi, da po vrnitvi nimaš več svojega prostora, kjer bi lahko do konca pojedel svoj obrok. Kljub temu, da smo v koči preživeli dve noči, sistema in hierarhije nismo povsem osvojili. Neka mladenka je sicer takoj po našem prihodu izjavila, da je naša kuharica in nam približno razložila, kako naj bi stvari potekale, vendar nas je nek drug kuhar stalno premeščal sem in tja po jedilnici in obtoževal, da jemo njegovo in ne našo hrano. Hrana, v zadovoljivih količinah, je bila seveda višinska, to pomeni z veliko ogljikovimi hidrati in manj maščobami, kar nekaterim iz naše skupine ni preveč ustrezalo. Zato so bile klobase, pršuti in prekajene slanine iz domačih (nahrbtniških) rezerv hitro na mizi. Zaradi tega smo bili deležni tudi nekaj začudenih in tudi nevoščljivih pogledov s sosednje mize.
Vremenska napoved za naslednji dan (nedelja, 26. aprila) je bila zelo ugodna (jasno, temperatura ves dan okoli -17 image002.png C in veter okoli 30 km/h). Ker naj bi bilo takšno vreme že drugi dan zapored, v teh krajih pa ne pomnijo, da bi kdaj trajalo tri dni skupaj, smo se odločili, da brez aklimatizacije tvegamo takojšen vzpon na vrh. Za naslednji dan so bile namreč napovedane snežne nevihte. Odločitev so podkrepile tudi informacije o tragediji avstrijske odprave, ki jo je 17. aprila pri spustu z vrha zajela snežna nevihta. Ker je 59-letna gornica začela pešati, se je prekaljeni 69- letni vodnik Edi Koblmuller, sicer osvajalec petih osemtisočakov in imetnik častitljive plejade izjemnih gorniških dosežkov, odločil ostati z njo, ostali pa so se z drugim vodnikom varno vrnili v kočo. Naslednje jutro so vodnika in gornico našli zmrznjena na višini okoli 4700 m. Kazbek je namreč precej izstopajoč osamelec daleč naokoli in ko tam enkrat zapiha, res ni šale za nikogar.
Vzpon smo začeli nekaj po četrti uri zjutraj. Do okoli 4000 mnv višine vzpon poteka po pobočjih, ki so v poletnem času gruščnati. Tudi v tem obdobju je med sneg pomešanega mnogo drobirja, ki ga orkanski vetrovi luščijo s sten nad pobočji. Potem se pot nadaljuje do vrha po ledeniku, ki je bil seveda pokrit s snegom, zato smo se navezali na vrvi. Po okoli 4400 mnv se naklonina vzpona začne povečevati. V pomoč kožam so morali priskočiti tudi srenači. »Pručke« je bilo potrebno nastaviti na najvišji nivo. Snežne zastruge so bile z naraščajočo višino čedalje pogostejše in višje. »Jahanje« preko njih je bilo pogosto nepredvidljivo, zato se je sicer enakomerno napeta vrv med nami nemalokrat brez naše volje sprostila ali pa »cuknila«. Na nekaj manj kot 4700 mnv sta vodnika po vzoru svojih kolegov iz drugih skupin presodila, da je »matranja« s smučmi zadosti. Na pancarje smo si nataknili dereze v roke pa vzeli cepine. Vital, Peter in jaz smo si smuči nadeli na nahrbtnike, ostali so jih pustili na tem mestu. Na 4850 mnv je sedlo od koder se vidi skoraj na vrh. Dvoma, da nam ne bi uspelo ni bilo več. Ura se je počasi že bližala poldnevu in od zahoda je potegnil nekoliko močnejši veter. To je vznemirilo našega vodnika do te mere, da je začel od tod naprej, ob poprejšnjem zelo ustreznem tempu, skoraj »galopirati«. Seveda smo ga hitro umirili, saj ni bilo nobenega razloga, da se v zadnjih metrih skurimo. Po osmih urah vzpona smo se vsi zbrali na vrhu.
Vital in Matjaž sta z vrha tudi smučala, jaz sem smuči pustil dobrih 100 m nižje, ostali naši pa tako kot tudi vse druge skupine tistega dne, še kakih 200 m nižje.
Sneg je bil na spustu mestoma spihan do (sicer zelo) trde, a ne ledene podlage, ponekod pa napihan v klože vseh vrst oblik, velikosti in debelin. Naklonina vrhnjih 200 m je okoli 45image004.png , potem pa se teren v naslednjih 300 m postopoma položi. Zastruge novega snega zaradi obilnega vetra preteklih dni so bile do okoli 4500 m obsežne in visoke tudi po nekaj deset centimetrov, zato je bilo smučanje, če dodamo še višino, kar naporno. Vendar se je vedno dalo najti dovolj prostora za nekaj zaporednih zavojev. Več pa na tej višini itak ne gre.
Ledenik sicer daje občutek kompaktnosti, vendar zaradi velikih razlik v temperaturah od vrha do dna gotovo ne miruje; zato smo se zgledno držali navodil obeh vodnikov, ki sta nas varno pripeljala nazaj do koče. Smučanje je z zmanjšanjem naklonine postalo celo »užitno«, tako da smo sem in tja tudi malo bolj na široko »zakarvali«. Ker nas počasi noge niso več tako strumno ubogale, odločitev, da kljub skromnemu udobju še enkrat prespimo v meteorološki postaji, niti ni bila (pre)težka. Naslednje jutro smo se spustili (skupaj okoli 1500 m) v dolino. Tudi to smučanje se je začelo s precej zoprnim odsekom, saj je bila snežna podlaga zelo raznovrstna, za povrh pa je ponagajala še difuzija prihajajoče spremembe vremena. Po prehodu z ledenika na pašnike je kot iz lonca iz doline puhnila v nas pomladanska odjuga, sneg pa se je hitro spremenil v prijetno odmrznjen gnilec in zadnjih 800 m spusta je bil več kot zaslužen smučarski užitek. Vmes smo nekaj sto metrov horizontale morali tudi prepešačiti – kot da bi nam narava hotela povedati, da se v hribe tudi hodi.
Čas, ki smo ga privarčevali na hribu, smo s pridom izkoristili za ogled turističnih zanimivosti, ampak to je že druga zgodba. Mogoče naj dodam le še to – verjetno le malokdo ve, da se država v kateri smo bili, v njihovem jeziki imenuje Sakartvelo.
Besedilo in fotografije: Bogdan Jamšek
1Podatki o višinah Kazbeka so različni. Prva višina (5034 m) se nahaja na zemljevidu, ki visi na steni meterološke postaje (in je objavljena tudi v Wikipediji), drugi podatek (5047 m) pa navaja več gorniških portalov. Gruzijski vodnik je dejal, da gre za problem nenatančnih merilnih metod, s čimer bi se v teh časih težko strinjal, bolj verjetno gre za vprašanje prištevanja snežne odeje.