Svalbard ali Špitzbergi

Po dveh letih pavziranja zaradi znanih koronskih omejitev se je sedemčlanska turnosmučarska druščina letos odpravila visoko na sever.

Otočje Svalbard ali Špitzbergi se razteza nekako od 74. do 81. vzporednika, v razdalji okoli 800 km. V novejši zgodovini je to otočje najbolj znano po tem, da je od tam junija leta 1928 poletel znani polarni raziskovalec in osvajalec južnega pola Roald Amundsen. Njegovo letalo, ki je bilo sicer na reševalni misiji, je verjetno zašlo v nevihto z ledenim dežjem in strmoglavilo v morje. Manjše ostanke so kasneje našli globoko na jugu arhipelaga.

Da bomo Svalbard kdaj uspeli pohoditi z lastnimi nogami in s tem uresničili mladostne sanje, je večina od nas realno začela razmišljati po obisku Norveške pred tremi leti.

Polet iz Tromsoja do Longyearbyena traja uro in tričetrt. Že sam pristanek aviona je prav posebno doživetje, saj je zaviranje na povsem poledeneli pisti možno le z motorji. Za obisk smo si vzeli 4 noči oziroma 3 plus 2 x po pol dneva.

Ker smo s seboj pripeljali tudi turnosmučarsko opremo, smo jo seveda želeli aktivno uporabiti. Zato je bil naš prvi cilj 878 m visoki klanec nad glavnim mestom, imenovan Lars Hiertafjallet. Za naše razmere je bil to bolj sprehod, toda v tamkajšnjih okoliščinah si kaj več ni bilo mogoče privoščiti.

Ocenjuje se, da se po Svalbardih in tam okoli potika več severnih medvedov kot je stalno naseljenih sesalcev (nekaj manj kot 3000) človeškega porekla. Ker prvi med svojo možno hrano brez pridržka uvrščajo druge, so slednji skovali obrambno strategijo, ki se kaže v tem, da za gibanje izven območja mesta veljajo posebna pravila.

V praksi je to pomenilo, da smo morali za turo v hrib najeti vodnika. Ta pa je imel najeto puško. Seveda smo ga takoj vprašali, če je že kdaj videl severnega medveda in prejeli mencajoč, a pošten odgovor, da kljub sedmim letom službovanja tod še ne, ampak da njegov prijatelj pa ima prijatelja, ki mu je kosmatinec olupil lobanjo, ker je prepozno streljal in ga je potem gotove smrti rešil drug prijatelj. No kakorkoli že, red je red in strošek tridnevne smučarske karte v Dolomitih, na osebo seveda, je šel za našo zaščito.

Na agenciji so nam svetovali, da moramo obiskati vzpetino trolčkov kamen (Trolsteinen), ki je tu tako rekoč romarska pot za vse, kar od turistov leze in gre. Sem seveda ne štejemo tistih z motornimi sanmi, ki pa so absolutno prevladujoči turisti.

Vodnik je bil dober dečko, mladenič pod tridesetimi in iz … Belgije. Ko je ugotovil, da nima opravka z kakšnimi začetniškimi »softiči«, je turo kljub ne najbolj ugodnim razmeram podaljšal na sosednji hrib, ki pa je imel malo bolj zavetrno in dobro zasneženo flanko.

Tiste dni, konec prvega marčevskega tedna, se je malo ogrelo, kar pomeni, da so se v dolini temperature dvignile celo do minus 5 stopinj. Sliši se udobno, dokler ne potegne veter, da o višini niti ne govorimo. In tako smo se lahko kar dobro soočili s polarnimi razmerami.

Na okoli 400 m se začne ledenik in vodnik nas je dokaj spretno pripeljal čezenj, tako da nismo niti vedeli, kdaj smo zapeljali nanj in kdaj z njega. Malo se je sicer le poznalo, saj so bile v izven ledenika kamnite »mine« v obsežni količini vedno na razpolago.

Kdor misli, da je visoko na severu snega v izobilju, se moti. Letni seštevek padavin je le 300 mm. Sneg pa je zelo specifičen in ko nam je vodnik naredil prerez na zadnji flanki, ki je po naklonini izgledala kot kvečjemu kakšna preprosta rdeča smučarska proga, smo se debelo spogledali. Če namreč v poznem poletju ali zgodnji jeseni zapade kakšna graškasta plast snega oziroma jo nanese veter, ta ostane nepredelana do konca pomladi oziroma naslednjega poletja, kristali pa vmes celo ekspandirajo in se nikoli ne skompresirajo. Zato prihaja do plazov tudi na zelo položnih terenih. Na srečo pa, kot rečeno, snega ni veliko. Našega vodnika je zelo skrbelo, saj nas je bilo skupaj z njim kar osem, le malo katera flanka pa po njegovem zdrži toliko smučarjev.

Na vrhu je veter krepko navijal in pri »samo« 9 minusa smo se hitro obrnili v zavetrje. 200 višincev smo odsmučali v kar dobrih razmerah, malo nas je motila le difuzna svetloba. Sonce je v tem času že skoraj osem ur na nebu, vendar ves čas nizko nad obzorjem. O kakšnem plazu seveda ni bilo ne duha ne sluha.
Po tem smo dober kilometer trenirali turno smučanje na ročni pogon po le rahlo nagnjenem ledeniku. Jezili smo se, kam nas vodi vodnik, saj je po drugi strani ledenika kazalo na precej bolj zvezno smuko. Čakalo pa nas je presenečenje v obliki obiska ledeniške jame oziroma sistema ledeniških razpok, ki so jih deloma poglobile in razširile podzemne ledeniške vode. Več kot eno uro in pol smo brodili po ledeniškem podzemlju, ponekod celo do globine 30 m.

Sledil je še drugi del smuke po ledeniku, v prvovrstnem pršiču in nato malo bolj previdno po dolinici, v iskanju smeri, na katerih je čim več od vetra nanesenega snega.

Kakorkoli že, kar smo želeli, smo dobili. Ostali bodo izjemno lepi spomini. Na račun draginje pa bomo zdrli še marsikatero urbano šalo.

Naslednja dva dneva smo zašli v klasičen turizem. Najprej smo se z ladjo zapeljali po fjordih do zveznega ledenega pokrova. Pred tem smo nekajkrat prečili večstometrska območja ledenih plošč, na katerih so se, v primerni razdalji seveda, razkazovali mroži in tjulnji; na samem robu stalnega ledu pa smo lahko videli sledi nespornega vladarja tega območja, belega polarnega medveda. Videti ga v naravi je zelo težko in redko, saj ga kaj drugega kot hrana ne zanima. Posadka ladje s Ferskih otokov nam je za kosilo postregla z odličnim lososom in divjim jelenom z roštilja ter presenečenjem, s kitovim mesom.

Naslednji dan smo se odpravili na vožnjo s pasjimi vpregami. Na farmi imajo 140 psov. Vsi so ves čas na prostem, čeprav imajo na razpolago vsak svojo pasjo »kotlo«. Psi so na svojih prebivališčih razporejeni točno tako, kot potem vlečejo v vpregi. Na ene sani pride šest psov in dva klienta. Eden udobno sedi na jelenjih kožah, drugi pa vozi oziroma upravlja sani. Prvi v karavani je gospodar farme, ki ga vsi psi izjemno spoštujejo in hočejo biti čim bližje njega. Šofer sani mora zato zelo paziti, da pravočasno zavira, da psi ne pridejo preblizu gospodarju oziroma da ne pride do prehitevanja.

Za vožnjo so nas oblekli v tople kombinezone, škornje in rokavice. Psi se zelo radi crkljajo in so, vsaj kar se tiče stika z gosti, popolnoma neagresivni.

Vožnja v eno smer je trajala dobro uro in četrt, prevozili pa smo okoli 10 km in naredili nekaj sto višinskih metrov vzpona. Na večjih naklonih vprega potrebuje pomoč v obliki enonožnega porivanja, včasih pa tudi obojenožnega teka.

Psi so na obračališču dobili zaslužen odmerek tjulnjega zmrznjenega mesa, mi pa vrečko testenin boloneze z vročo vodo in še en obisk ledeniške razpoke.

Vožnja nazaj je bila kar divja, saj je šlo navzdol. Zaviranje se zdi na prvi pogled enostavno, ko pa teren postane valovit in sani začne premetavati tako, da udarjajo le še po vrhu grbin, pa je šale konec.

Za zaključek so nam pokazali nekaj tednov stare pasje mladiče, saj za naravni prirastek skrbijo sami. Kot vsi mladički so zelo prisrčni, čaka pa jih trdo življenje.

Zadnji dan smo obiskali manjši muzej polarnih odprav in se odpravili na letališče. Svalbardi so izjemna destinacija, ki jo velja obiskati. Ni ravno poceni, ampak z eksotičnim stvarmi je povsod tako. Denar se pozabi, spomini ostanejo.