Ljubezenski kotiček (Liebeseck, 2303 m)

Kaj v prevodu pomeni ime našega cilja, nam je kapnilo šele na sedlu pod vrhom, ko smo poklepetali z eno od redkih dam v sicer številni zasedbi gostovalcev na hribu.
Mladinca, bolj dovzetna za »sodobnost« in vso potrošniško (beri valentinovsko) navlako, ki ji pritiče, sta hitro ugotovila, da naj bi bili za kraj primerno »obnašanje« tu nekaj dni prekmalu in v nepopolni zasedbi.
Na Solnograškem je zima, kot se za ta čas spodobi. Minus 13 na parkirišču nas je tudi malo razveselilo, saj je bilo hitro jasno, da se zaradi nizkih temperatur od zadnjih padavin, te so bile v ponedeljek, struktura snega ni kaj dosti spremenila.
Manj veselja je sprva prinašal pogled na južna obrobja, proti Mosermandlu, kjer so se pojavljale obširne snežno vetrne zavese. Ko smo se vzpeli višje in se je naš cilj prikazal na obzorju, smo videli, da so te proti zahodu čudežno pojenjavale.
Vzpon je, če seveda odštejemo tri vmesne ure, minil, “kot bi mignil”. Predhodniki so potegnili in dobro utrdili gaz, ki je bila enakomerna do sedla kakšnih 70 m pod vrhom.
Nekateri smo jo potegnili do vrha. Vital je smučal povsem z njega na vzhodno stran, jaz pa od malo nižje v smeri vzpona.
S sedla pa do dna, več kot tisoč višincev, je bila prvovrstna smučarska veselica, z gotovostjo najboljša to sezono. V bolj osojnih in zavetrnih legah je bilo še obilo nedotaknjenega pršiča. Ivan, ki jih je pred kratkim dopolnil sedemdeset, je celo izjavil, da je to njegova naj tura. Seveda je bil takoj hudomušno povprašan, če se mu takšne stvari zadnje čase dogajajo pogosteje kot prej …
Kaj več »krasnosloviti« o smučarji je skoraj škoda, saj so zato fotke, da povedo še kaj več.
Hvala Janezu za idejo. Potovalni stroški do lokacije kljub polnemu avtu niso zanemarljivi. Gurmanska smučarija jih je vsekakor vredna.
Besedilo in foto: Bogdan Jamšek