Sternspitze 2497 m

Dolge vožnje onstran Tunela se nam že malo upirajo, vendar vreme (tudi tokrat) ni sledilo napovedi in tudi prvo februarsko soboto smo spet pristali tam. Izmed repertoarja : »… dajmo danes kaj novega«, je padlo tole.

Lučaj nad vasico St. Peter pod Katscbergom smo parkirali na ovinku na okoli 1300 m. Sprva smo nameravali začeti nekoliko višje, pri kmetiji, vendar so gozdarji pot demolirali tako, da je uporabna le za pešačenje.
Začetek ni bil prav obetaven. Pot je bila ozka, na njej pa precej podrtega drevja. Za povrh se je še nenadoma končala in na »pravo«, zgornjo pot, se je bilo treba prebiti po »divjini«.

Tako smo šele po uri in pol prišli na prekrasno planino pri koči Wansinghutte, okoli 450 m nad izhodiščem in na obrazih se je končno pojavil nasmeh.

Do vrha (še okoli 750 m) je naklonina zložna in bolj ali manj enakomerna. Snega ni bilo veliko, tudi novega je padlo le za kakšno ped, se je pa dobro sprijel s podlago.

Na vrhu, ki je skoraj gol, nas je čakal čudovit razgled na vse strani neba. Le na jugu smo lahko opazovali oblačnost, ki je prekrivala naše domače hribe. Veter se je umiril in navzdol se nam ni mudilo.

Sneg je ravno prav popustil in okoli 800 m smuke je bilo odličnih.

Po cesti in skozi gozd pa je sledila obdavčitev, ki pa je bila manjša kot smo pričakovali, saj se je sneg tudi tam toliko ojužnil, da so najbolj zagnani s “plugom” in kratkimi zavoji kljub ozki poti izsiliti vožnjo do avta. Brez nekajkratnega snemanja smuči pa seveda ni šlo.