Aineck 2220 m

Tudi TSKO-jevci smo v soboto šli iskat snežni paradiž, o katerem se je v zadnjih dneh širil glas po e-medijih. Pri tem smo upali, da bomo med frontalnimi valovi vdeli obljubljeno vremensko luknjo.

Cesta na prelaz Kačjek je bila zaradi snega zaprta, zato smo se skozi tunel podali v Sveto Margareto. Na parkirišču pri žičnici je bilo parkiranih kar nekaj vozil. »Torej nismo edini idioti, ki v takšnem vremenu rinemo v hrib«, smo si oddahnili. Kasneje smo srečali več desetin turašev.

Da bi šli kje drugje kot po poseki smučarske proge, nam glede na razmere ni prišlo niti na misel.

Na začetku je še malo rosilo, vendar je dež hitro prešel v rahel sneg. Nad okoli 1400 m se je mokra snežna podlaga začela preobražati v suho. Nad gozdno mejo pa se je veter močno okrepil in ob megli kar dobro začinil zimske razmere.

Ker smo bili na vrhu že pred opoldnevom , na obljubljeno jasnino po 13. uri seveda nismo čakali.

Prvih 150 m spusta smo tla pod nogami bolj slutili kot dejansko videli.

Potem pa je skozi oblake le prodrlo toliko svetlobe, da se je podlaga dovolj dobro videla za udobno smučanje. Zato smo lahko na preostalih tisoč višincev smučarske občutke in veščine temeljito obnovili.

Zgoraj je bilo veliko pršiča različnih gostot, … dobrodošlo bi bilo malo več strmine, od sredine naprej pa je sneg postajal vse bolj južen, vendar že toliko seseden, da se ni preveč vdiralo.

Sklep je bil, da dan niti približno ni bil vržen stran, da pa bo treba še malo potrenirati »na suhem«, saj je v mišicah vseeno malo preveč peklo.