Vremščica (1027 m)

Ko se peljete po avtocesti iz morja proti notranjosti, se pred Divačo, na desni, prikaže zanimiv greben porasel s travo, ki že od daleč ponuja možnost kolesarjenja. In v kolebanju ali bo bolje v soboto ali nedeljo, smo se na koncu v nedeljo zjutraj odpravili na Primorsko.

Vremenarji so nam obljubili sonce do poldneva ali še nekaj čez, ter pojenjajočo burjo. Sonce je držalo, burja pa je malo zamujala. Vseeno se je tura na koncu izkazala za vrhunsko jesensko izbiro. Priporočljivo je, da je vsaj nekaj dni brez dežja – tako zadnji vzpon na vrh, kot spust v sotesko reke Reke bi v mokrem predstavljal težavo.

Začeli smo na parkirišču Parka Škocjanske jame ter se ogreli po označeni poti do letališča Divača, kjer se nato pot začne zmerno vzpenjati. Na trenutke rahlo zaraščeno pot sledimo, dokler ne pridemo do makedamske ceste pri manjši farmi. Za lažjo navigacijo od letališča do tu sledimo markacijam za Vremščico, v edinem markiranem razpotju kmalu za železnico pa izberemo levo varianto.

Na makedamu se nato čez dobrih 100m v desno odcepi cesta, ki nas pripelje ven iz gozda, na vršna pobočja Vremščice vidna iz avtoceste. Ko se naužijemo razgledov zavijemo desno s ceste na dobro vidno pot, ki preko Male Vremščice vodi na vrh. Zadnja strmina pod vrhom je kar strma in v mokrem je bolje slediti peš poti v gozdu (po kateri se kasneje vračamo).

Z vrha se lahko, naprej po grebenu, spustimo še do cerkve Sv. Urbana.

Spust z vrha gre nato nazaj proti Mali Vremščici in sredi trav sledimo markacijam za pot v sotesko reke Reke, ki nas vodi skozi vas Famlje in mimo gradu Školj. Grad je od zunaj lep, od notri pa obupno zaraščen, za gradom pa je razgled na sotesko. Kratek spust v sotesko je zelo zahteven in smo ga opravili peš.

Pot po soteski je slikovita in lahko ves čas opazuješ koliko mlinov in žag so imeli včasih tukaj, praktično ni metra, ki ne bi bil nekoč pozidan. Škoda edino, da je vse popolnoma zaraščeno.

Reka, preden prvič ponikne, zavije v levo, mi pa se v desno vzpnemo ven iz soteske nazaj v Škocjan.