Jesenski STKP vikend

Obetal se je lep, sončen vikend in visoke temperature so kazale, da nam ne bo potrebno v nahrbtnik basati debelih in toplih oblačil.

Jesensko kolesarsko popotovanje smo začeli kar v vasici Prvačine, kjer smo parkirali avtomobila. Usedli smo se na vlak in v prijetnem klepetu je minila enourna vožnja do Mosta na Soči.

Etapa 10: Most na Soči – Cerkno

Čakalo nas je 35 km in 1300 vm vzpona, kar ni malo za tako kratek dan. Moram se zahvaliti tistim, ki so pripravili to pot. Deležni smo bili lepih razgledov. Najprej, kot se spodobi, za turnega kolesarja smo se povzeli na Črvov vrh, sledila je vas Zakojca in žal nam je bilo, da nismo imeli časa, da bi se malo odpočili v idilični turistični kmetiji, kjer se nahaja kontrolna točka STKP-ja. Spust v Cerkno smo opravili v zadnjih utrinkih svetlobe. Analizo prvega dne smo opravili v prijetni lokalni piceriji in se zgodaj odpravili spat.

Etapa 11: Cerkno – Hleviška planina

Naslednje jutro sta se nam pridružila še Nina in Igor. Jutro smo začeli z lepim in razglednim vzponom na Kladje in Cerkljanski vrh, pa spet malo dol in spet gor do Planinske koče MRZL’K. Take strme klance so zvozili samo najmočnejši in najmlajši udeleženec Oskar. Pa smo se spet spustili v dolino Spodnjo Idrijo, kateri je sledil prijeten vzpon do Hleviške planine. Tam smo si lahko odpočili, gledali predzadnjo etapo Vuelte, imeli moč za navijanje, se dobro najedli, postregli so nam domače žlikrofe, prleško gibanico, ki ni imela maka… Dekleta in Simon smo se vzpeli še na vrh Hleviške planine, kjer smo lahko videli oddaljen cilj naslednjega dne – Golake. Prekolesarili smo 45 km in opravili 1600 vm.

Etapa 12+: Hleviška planina – Golaki – Ajdovščina

Po odličnem zajtrku smo se odpravili v tretji dan planirane poti. Po lepi gozdni poti smo se spustili v Idrijsko Belo, nato pa je sledil vzpon na Golake. Vmes smo si ogledali dvoje klavže, se prebijali med gozdarsko-delovnimi stroji, se veliko nasmejali. Po odličnem kosilu v Iztokovi koči pod Golaki pa smo se spustili v Ajdovščino. Simon in Aleš sta po zasluženi pijači šla še na 15 km dolgo kolesarsko savnanje do avtomobilov. Menda sta gonila kot nora. Vsi smo bili hvaležni. Prekolesarili smo 55 km in opravili 1400 vm.

Pohvaliti moram kondicijsko pripravljene udeležence, še posebej sem ponosna na Oskarja. Super smo se razumeli, veliko nasmejali, tudi na klancih nismo pozabili na neumnosti in na smeh. Vsak udeleženec je nekaj posebnega in to da čar taki skupini. Prijazna oskrbnika na Hleviški planini sta naredila zelo dober odtis na nas.

Kakšne neumnosti in norčije smo se pogovarjali, kakšne vice in modrosti smo si izmenjali in kaj so fantje ušpičili pa naj ostane skrivnost.

Vodnika Simon in Barbi Berlec