Po Pohorju s kolesom

Pohorje sem imel v planu že nekaj let. Dvakrat se imel idejo se pridružiti Matjažu pri prečenju Pohorja, pa je zmeraj nekaj prišlo vmes. No, letos, ko sem bil res trdno odločen, pa je bil tam en teden prej.

Tako, da smo šli na koncu sami in z drugačno traso.

Rogla, Črno jezero, skoraj Areh in nazaj

Prvi dan je bil na vrsti vzhodni del s štartom na Rogli, kjer v lepem sobotnem dopoldnevu komaj najdeš parkirno mesto.

Vendar večina teh obiskovalcev odidde do razglednega stolpa in nato proti Lovrenškim jezerom. Stran od koče na Pesku se gužva počasi redči, zunaj kolesarske transvezale pa razen na znanih točkaj komaj opaziš koga.

Od koče Peski smo z enim nepredvidenim ovinkom nadaljevali proti Osankarici in Črnemu jezeru, kjer je obiska zopet več.

Pri Treh studencih smo se namesto za cesto odločili za pot proti Šumiku, ki pa jo zapustimo, ko se začne pred Šumikom bolj strmo spučati navzdol. Naš cilj je bil vseeno Areh, Šumik pride na vrsto kasneje po drugi poti. Nadaljujemo po makedamski turistični cesti, ki vodi proti Arehu.

Takrat nas je že začela priganjala ura, saj se naša postojanka z okrepčilom – obnovljena gozdarska koča Šumik, zapre že ob 18h, kar pomeni, da je bilo potrebno obrniti dobro uro pred zaprtjem. Tako da je 3km in dobrih 100 višinskim metrov pred Arehom sledil obrat in spust proti Šumiku.

Koča na Šumiku je lepo obnovljena, hrana in pijača je “fenci”, edino zunanjost je brez sence in neurejena – mize so postavljene kar po travniku.

Počitek in okrepčilo je dobro del, saj sta bili puncu že kar utrujeni in to je bil tudi razlog, da sem še enkrat skrajšal turo in izpustil ovinek preko Klopnega vrha, čaprav tudi bolj direktna verzija ni prinašala ravno enostavnega zaključka. Koča Šumik je visoka slabih 1100m, medtem ko je koča Peski oddaljena še 20km in 300m višje.

Vseeno smo brez večjih težav zmogli tudi ta zadnji odsek, ki ga v srednjem delu popestri odličen spust, ravno v delu ko se s ceste umaknemo v gozd. Do koče Peski smo prišli z zadnjo svetlobo.

Ribniška koča, Mali Črni vrh in nazaj na Roglo

Zjutraj se nam ni ravno mudilo, saj nas je namesto obljubljenega sonca pričakala oblačna kapa, tako da smo iz koče odšli med zadnjimi.

Smer je vodilo mimo Rogle proti Lovrenškim jezerom. Pot je zelo obljudena in malo mi je bilo žal, da nismo šli že prej, saj bi bilo manj sprehajalcev, čeprav še ni bilo moteče. Zoprn je bil edino začetni vzpon od akumulacijskega jezera do sedla Komisija, kjer sem moral nekaj zgrešiti, saj smo večino časa kolo potiskali po popolnoma razriti poti. Od tam do jezer pa je sledila odlična pot, ki ves čas poteka rahlo navzdol.

Pri jezerih je na žalost oblačna kapa še kar vztrajala in ni bilo nekega lepega razgleda. Je pa kar gužva, skoraj stoječa kolona.

Ker pri jezerih obrne 99% ljudi smo v nadaljevanju srečali zgolj nekaj kolesarjev na električnih kolesih in ene tri pešake. Pot gre mimo oz. pod jezeri najprej po ravnem nato pa sledi spust, ki je v spodnjem delu, pred sedlom Šiklarica, kar razrit.

Na sedlu sem poskušal najti na zemljevidih označeno vlako, ki nas bi odpeljala na cesto in nato naprej proti Ribniški koči, vendar je nisem našel, tako da smo bili primorani zagristi v kar strm vzpon proti Ribniškemu vrhu.

Vzpon se je na koncu izkazal za mestoma res strm, je pa proti pričakovanjem (komentarji kolesarjev na e-kolesih so bili grozni) obljubljal odličen spust, saj je bila podlaga bistveno boljša od tiste na nasprotnem hribu.

Z Ribniškega vrha se zagleda naš današnji cilj – Ribniška koča, kjer sledi počitek in okrepčilo, nato pa sledi preko Malega Črnega vrha povratek po isti poti nazaj.

Spust z Ribniškega vrha mimo jezera nazaj do sedla Šiklarica je bil odličen, se je pa vzpon nazaj proti Lovrenškim jezerom kar vlekel, saj se je že poznala utrujenost po dvodnevnem kolesarjenju. Na srečo smo zaradi pozne ure naleteli na skoraj prazno pot Rogla – Lovrenška jezera, tako da smo se lahko vrnili nazaj kar po poti prihoda.

Spust v Mislinjo

Z Rogle pa je zame in Zojo sledila še poslastica – skoraj 1000vm spusta v Mislinjo.

Spust skoraj v celoti poteka po grebenu, ki se začne malo pod Roglo (za ovinkom, kjer je cestni odcep za Mislinjo – glej zemljevid). Greben gre v prvem delu malo navzgor in malo navzdol, nato pa se za golim vrhom Volovica (malo težja orientacija!) prevesi in spust se konča šele v Mislinji, kjer naju že pričaka avto z ostalim delom ekipe.

Sled prvi dan

Sled drugi dan

Spust v Mislinjo