Ishinca (Cordillera Blanca)

Želja , odpeljati kakšen hrib v Andih, je že precej stara . S Francijem (Kleine Rambo )sva že pred desetimi leti naskakovala Aconcaguo. Smuče sva nosila vse do vršne La Canalete , nekaj sto metrov pod vrhom, kjer sva ugotovila da snega pač ni. Na Plaza de mulas sva od žalosti smuče prodala, za štiri buteljke rdečega vina.

No letos smo se odpravili v Cordillero Blanco. Od Lime do Huaraza s fantastičnim spalnim avtobusom ( cca 10 EUR /SOL 1:3,8 ). Spanje z zajtrkom v Loding House Ezama za dobrih 12,00 EUR , kjer simpatični lastnik Emilio poskrbi za vse želje gostov.
Prvi dan smo si ogledali mesto , nato pa prva aklimatizacija na jezero Churup. Tretji dan smo se s taksijem odpeljali do vasi Pashpa, kjer je najboljše izhodišče za dolino Ishince. Sledilo je pogajanje za ceno oslov, končalo se je pri enem oslu, dveh prasicah cca 30 kg in ceni dobri dvajset evrov. Idilična ledeniška dolina se konča po štirih urah s krnico, pod Tocllerjem , kjer je oskrbovan dom. Polpenzion po osebi ( zelo dobra hrana) pride 25 eur, zato nismo premišljevali o šotorih.
Z Ladotom sva naslednji dan startala proti Ishinci. Na ledenik sva vstopila preveč levo, zašla na skalni greben in po nekajurnem skalnem plezanju ob dveh popoldan obrnila. Sem pa tukaj prvič preizkusil zložljive Elanove smuči , za kar se moram zahvaliti Davotu , ki mi jih je zrihtal. Smuče so težke skoraj 5 kg ,so odzivne, se lepo peljejo, samo okoli okovja bom raje tiho.
Naslednji dan je Lado štartal na Urus, pa je na sedlu pod vrhom obrnil, zaradi slabega vremena. Tretji dan se je vreme izboljšalo, po zelo grdi skalni poti sem prispel do ledenika in na vrh. Ledenika je ostalo bore malo, ocenil bi lahko; kratko sladko. Ne vem, če je bilo vsega skupaj trideset zavojev.
Četrto jutro je vreme držalo, startala sva ponovno proti Ishinci in to že ob 4 h zjutraj. Pravilno zadela vstop na ledenik. Ker je hrib precej luknjast nisva igrala herojev , zato sva se pravilno navezala na ledeniško navezo. Okoli 10 h sva bila na vrhu, sonce , brezvetrje , razgled , da bi človek kar sedel in gledal.
Lado je takoj začel s sestopom , za smučanje pa sem moral počakati skoraj eno uro , ker so se zadnjih nekaj sto metrov naredili snežni stolpiči in sem moral počakati , da se zmehčajo. Vmes sem slikal in telovadil po vrhu , z roko sem zadel zapičeno smučko, ki je padla in se odpeljala -okovje nima bremz. Časa za reakcijo ni bilo , samo gledal sem . Po nekaj metrih, ko je že imela hitrost, se je zaletela v snežni stolpič, vrglo jo je v zrak, obrnilo na okovje, padla je v sneg in obstala…UFF.
Na štartu je zadeva kar strma, potem nekaj telovadbe med razpokami in seraki. V spodnjem delu pa je bila smuka odlična, konča pa se dobrih sto metrov nad jezerom.
Očitno se tudi tukaj ledeniki zelo hitro talijo in njihova usoda ni nič bolj rožnata kot v Alpah in drugje.
Sledil je povratek v Huaraz, kjer smo mlatili piščance in cervezo. Nato smo se odpravili še v dolino Alpamye , tokrat brez smuč. Z Ladotom sva prišla pod višinski kamp, vreme se je podrlo, veter, sneg, zato sva morala obrniti do BC in nato v dolino, kjer je zopet čakal piščanec in cerveza.

Besedilo in foto: Vital Vek