Jugova grapa v Dovškem križu (2390 m) (Špikova skupina)
Zdelo se je, da je smučarskih podvigov za letos že konec. Dilce so že nekaj časa z navoskanimi robniki visele pod stropom. Kolo ima že dobrega jurja kilometrov in nedeljski načrt je bil, dodati jih še kakšen cent. Pa je v soboto pozno zvečer zapiskal mobi in na njem se je pokazal Vitalov SMS, če jima grem z Ladotom delat družbo na zadnjem treningu pred odhodom na južno poloblo. Še sreča, da je bila skoraj polna luna in ob takšnih prilikah spanec ni najbolj trden.
Zjutraj sem napol buden postopal pred omaro kot kakšna primadona in premišljeval, kako se obleči, … v dolini bo nad 30, tam zgoraj pa … ? Dvakrat sem se preoblekel in kasneje z zadovoljstvom ugotavljal, da sem se kar pravilno odločil.
Parkirali smo ob glavni cesti za mostom v Gozd Martuljku. Da se nam pristop ne bi preveč vlekel, smo šli ob strugi Martuljške Bistrice mimo prvega Martuljškega slapu. V veliki vnemi, da bi bili čimprej na snegu, smo si nehote ogledali še drugega, čeprav je s prave poti.
Kmalu nad prodnato ravnico Za Akom je bil na okoli 1500 m spodnji rob najnižjega snežnega jezika. Do Treh macesnov (na okoli 1800 m), kjer jih je zdaj pravzaprav že več, je še krajši zoprn skalni skok z veliko drobirja.
Po prečnici se na višini okoli 1850 m, z dvema krajšima presledkoma, začne zvezna snežna odeja. Kljub pripeki, je sneg popustil le toliko, da so se stopinje lepo sekale z ne preveliko uporabo sile. Ob cepinu tudi dereze niso bile odvečne.
Naklon v zgornjem delu grape je okoli 45 stopinj. Do prevala Grlo na 2390m je še krajši skalni skok in odtod se je odprl čudovit razgled na še preostali del Julijcev z očakom na čelu. ura se je že krepko prevesila čez poldne in treba je bilo misliti na spust.
Mišo Jenčič v Velikem turnosmučarskem vodniku piše takole: »Skozi Jugovo grapo poteka najzahtevnejši spust v knjigi, zato je rezerviran le za odlične in preizkušene gorske smučarje, ki suvereno obvladajo smuči na strminah do 45 stopinj.«
Skoraj ni kaj dodati. Le da so bile razmere tokrat skoraj optimalne, par tednov nazaj pa mogoče celo idealne, grapa je še hudo dobro »zalita«, sneg je bil ravno še (že) prav ojužnjen, da ni (preveč) plazilo.
Skupaj se je, s presledki, nabralo okoli 750 višincev spusta.
Davek za naše užitke je sledil, … v obliki dolgotrajnega pešačenja v dolino. Še dobro, da je bila vmes okrepčevalnica pri Ingotu odprta, čeprav je piva že primanjkovalo, vode pa na srečo ne. Pa tudi pitstopa pri Aljažku seveda nismo izpustili. Napovedane nevihte so zamujale in kdo bi v lepem vremenu (pre)zgodaj hodil domov.
Skratka, krasna, deloma pa tudi precej »švicarska« nedelja.
B.