Middagstinden (1072 m)

Preselili smo se v Lyngen alps.

Nobena stvar ni za zmeraj in obdobje lepega in hladnega vremena (najmanj je bilo -17, v dolini seveda) se je zaključilo. Pričakale so nas jutranje temperature nad lediščem. Vseeno smo se ujeli z napovedano kratko periodo nedifuzne svetlobe in jo izkoristili za prvi hrib, ki je bil pri roki.

Od daleč je izgledal precej impozanten, ko pa smo se zakadili vanj, smo kmalu ugotovili, da smo cepine in dereze s seboj vlačili le za estetiko, občutek varnosti in da nahrbtnik ni bil preveč prazen. No ja, srenači so bili pa le dobrodošli.

Stopnjo nevarnosti plazov so v teh krajih določili na dvojko, čeprav je nočni veter prihajajoče fronte ponekod naredil kar “solidno” kložo.

Nekaj nad tisoč višincev vzpona je bila v primerjavi s prejšnjimi dnevi vendarle zaznavna sprememba.

Smučarija navzdol: precej trda, vendar ne ledena »streha«, potem pa čimprej v zavetrno flanko. Tam je nekaj in ali pa kombinacija med svežim napihancem in napihanim pomrznjencem. Ker smo še ujeli pravo svetlobo, je bila »matrnga« znosna, sem in tja je celo prešla v »juhuhu«. Kaj dosti več kot deset zavojev zapored na enaki podlagi pa skoraj ni bilo možno narediti. Ampak, kdor zna, zna in “tako se izpeče zanat”. Za takšne »pejsaže« ni škoda vložiti kakšno kalorijo več energije v mišice.