Špik nad Špranjo (Modeon del Buinz) 2554 m; S IV-

Dnevni meni s pestrega jedilnika nad Nevejo je izbral Primož.

Do planine je gozdna cesta še solidno zasnežena. Nad planino se gozd hitro razredči in odpre se širok snežni trikotnik, ki se konča v grebenski zarezi imenovani Škrbina v Krajni dol oz. Forca de la val (2352 m). To je cilj večine turnih smučarjev in tudi ta dan jih je bilo tam več kot deset.

Spodnji del je preoran s plazovino. Ker je bila ta v času odjuge prejšnjih dni že precejkrat presmučana, ne predstavlja prevelike težave pri napredovanju in kasneje pri spustu. Ob vzponu je bilo seveda še vse pomrznjeno, zato so bili srenači dobrodošli.

Kakšnih sto metrov pod omenjeno škrbino sva zavila v levi stranski snežni jezik, ki se zaključi z ozko grebensko zarezo. Strmina se je povečala in smuči so romale na nahrbtnik.

Po prečkanju grebena na nekaj čez 2400 m sledi prečnica na vršno streho Špika nad Špranjo.

Upala sva, da se bo po poldnevu oblačnost razredčila in da bo pomrznjen sneg vsaj malo odjenjal. Milo se nama je storilo ob pogledu na sledi predhodnikov, ki so očitno nekaj dni prej to srečo imeli.

Ker je grozilo, da se bo vidljivost celo poslabšala v »difuzo«, sem se po krajšem čakanju, kmalu za menoj pa tudi Primož, začel spuščati. Prvih sto metrov naklonina presega 40. stopinj. Sneg je bil »karfijolasto« pomrznjen in robniki so dobro prijemali. Potem sledi zožitev, mestoma široka le za dobro širino smuči. Bila je (ukrivljeno) zdrsana in prav zoprno poledenela, zato jo je bilo seveda potrebno preabručati. Za vsak slučaj je bil v eni roki namesto palice cepin.

Po prečkanju grebena je bilo še nekaj dela s prvimi metri ozkega in strmega spusta v Forca de la val. Tudi tu je bil sneg še zelo trd. Z vsakim naslednjim zavojem pa se je na ustnicah vendarle začel kazati nasmeh. Iz metra v meter je sneg postajal mehkejši in udobnejši. V spodnjem delu se je preobrazil že v pravi gnilec, vendar je bilo dovolj trde podlage za skoraj brezskrbno vijuganje. Sonca je bilo vse več in črv ali bi čakanje na vrhu prineslo kaj manj trpljenja pri spustu »s strehe«, je ostal. Sledil je še rutinski, s par prekinitvami, spust po cesti in srečanje s kolegi ter zaslužena pustnosobotna rehidracija.

Tura, predvsem zadnjih 150 m, je zelo zahtevna in seveda presega običajne turnosmučarske standarde. Ocena je povzeta po spletni objavi M&M in se z njo strinjava.