Vrtača – Osrednja (Y) grapa (okoli 2150 m)

300 m, zgoraj 100 m S4+

Namen je bil sprva zelo skromen; popoldne malo prezračiti bronhije po preboleli gripi. Sredi tedna pa to ni najbolj enostavno, saj je kapitalizmu treba dobesedno ukrasti nekaj uric, za katere pa te potem kar nekaj časa skrbi, kakšne bodo obresti za to.

Po prvih korakih sem hitro ugotovil, da me v pljučih ne tišči več in ko sem kdaj pa kdaj pogledal na uro, sem z veseljem ugotovil, da se ji nikamor ne mudi.

Nad Ljubeljem je sprva snega le za dobro ped, potem se snežna odeja naglo debeli. Nad kočo na Zelenici je prijetno božala sončna toplota. Udobje pa ni trajalo dolgo, saj je že kmalu nad gozdno mejo mrzel severnik začel kvariti moje dobro razpoloženje. Tanka kapa kmalu ni več zadoščala.

Ker je snega zadosti, v gozdnem delu ni večjih zatikanj ob korenine, nižjo podrast in skalne useke, kar je lahko precej tečno.

V zgornjem delu Suhega ruševja so vidni sledovi močnih vetrov, prelomnice so poledenele, v zavetrjih pa je precej pomrznjenega napihanca. Srenači so bili dobrodošli. Ko se mi je pod Vrtačo odprl pogled na Osrednjo grapo, sem zavil vanjo, čeprav sem sprva mislil obrniti pod Zelenjakom. Predvideval sem, da se bom v zavetrju grape lažje oblekel in snel kože.

Ker mi je šlo še naprej odlično, sem se kljub skromni opremi odločil za nadaljevanje. Smuči so romale na (kolesarski) nahrbtnik. Do polovice grape so bile nadelane »štapne«. Od tod dalje je napihanega snega veliko, grapa je lepo zalita. Čeprav se mi je mestoma udiralo do kolen, sem se dokaj hitro pririnil do vrha grape. Nosu čez rob pa nisem pomolil, ker je preveč pihalo, začeli so mi otrdevati prsti, saj sem imel na rokah samo rokavice za trening, pa tudi obzorje je hitro začelo izgubljati rožno barvo.

Ob skali sem našel dober prostor za zapenjanje smuči in takoj začel spust. Sprva previdno z abručanjem, saj so zgornji metri res »pokončni«. Že gor grede pa sem bil prepričan, da me trd napihanec ne bo izdal. Ko sem se zbasal skozi zožitev, kjer je prostora le za dve širini smuči, vmes pa iz snega štrli skala, pa se je začela prava slalomska veselica z sicer zelo kratkimi oz. odskočnimi zavoji vendar na odličnem snegu. Tudi ko se grapa razširi, sej je bilo treba držati povsem desne strani, ker je bilo na levi preveč spihano.

Na nebu je bilo še toliko svetlobe, da se je tudi skozi Suho ruševje prav lepo odvijugalo, večinoma po lepo zglajenih flankah trdega napihanca.

Potem pa »lampo« na glavo in previdno skozi gozd, mimo koče in po zratrakirani progi v dolino.

… Slike so z (»stokrat obtolčenega in starega«) gsm-ja in temu primerno zanič, še sploh potem, ko je začelo mraziti, zato so bolj za nazorni prikaz razmer, kot pa estetska dopolnitev opisa.