Gran Paradiso (4061m)

Preden dokončno konzerviramo smuči in presedlamo na kolesa, smo sklenili, da je potrebno narediti še »spodobno« zaključno turo.

Idejo smo preplonkali od AO-ja, vendar smo preračunljivo čakali na »do konca«, dokler vremenske napovedi niso kazale samih sončkov. Takoj, ko smo rezervirali prenočišča, so te ti začeli umikali za oblačke in zakrivati za kaplje.

V primerjavi z zadnjim obiskom pred dvema letoma je bilo v dolini Valsavarenche (pokrajina Aosta) že na prvi pogled vidno, da so bile tudi tam letos snežne pošiljke v izobilju; ostankov plazov ob cesti in poškodb na ograjah je še veliko.

Smo si pa zato smuči lahko nataknili že na parkirišču v Pontu, ki je na koncu doline, na višini nekaj pod 2000 metri. Vzpon do koče Vittorio Enamuele II na višini 2735 m se je začel z malo ravninskega ogrevanja, sledilo je nekaj sto metrov cikcakanja med macesni in potem po eni od grap malo strmejši pristop do planin, ki so še obilno zalite s snegom. Potem pa »lagano« do koče. Bilo je precej toplo in z bregov na nasprotni strani so ves čas prožili plazovi, ki so v velikih slapovih grmeli v dolino in jo polnili bobnenjem, ki je odmevalo vsevprek.

Napovedane nočne razjasnitve ni bilo, namesto tega smo prejeli kar močno pošiljko dežja.

Zjutraj je sprva še malo rosilo, kar pa naših načrtov za vzpon seveda ni spremenilo. Novega snega, ki se še ni povsem sesedel, je bilo kar veliko. Nekje na polovici poti je južen sneg začel postajati polsuh in suh; na kožah so se začele delati cokle.

Kljub ne najboljšemu vremenu, je bilo na poti proti vrhu kakšni dve stotinji obiskovalcev. Ker so kolegi iz AO je na vrhnji »traversi« napeli fiksno vrv, smo se tisti, ki jim gneča in nekaj čakanja nista bila odveč, lahko povzpeli prav na zadnjo skalo, do kipca.

Vreme se še ni hotelo izboljšati; bilo je oblačno z gostejšimi in redkejšimi meglenimi vložki. Sneg se je zaradi visokih temperatur hitro preobražal. Zato smo imeli na spustu, kljub relativno kratkih časovnim intervalom, v katerem smo ga opravili, že različne pogoje in ocene, kako je bilo, so se temu primerno razlikovale. Prvi del spusta, do bivaka in še malo pod njim, je bil sneg še dokaj suh in temu primerno smučarija, če nisi zašel v meglo, kar dobra. Sledil je odsek, kjer je bilo na par sto višincih še malo skorje, kjer je bilo ob difuzni svetlobi, kar naporno. Nižje in do koče, pa je bilo že popolnoma južno, mestoma že blizu plundre in je že kar močno cukalo.

Med postankom pri koči se je zjasnilo. Misel na pot po dolini zahodno od koče smo zaradi nevarnosti plazov opustili že prejšnji dan. V dolino smo se zato spustili po smeri pristopa. Kljub gnilcu smo imeli zelo solidno smuko. Tudi v spodnjem grabnu je bilo kljub temu, da se je snežna odeja v enem dnevu vidno stanjšala, snega še dovolj in zaključek je minil v poskočnem ritmu.

Na turi smo bili Aleš, Andrej, Bogdan, Pavel, Stanko in Tomaž, ter »civil« Matija, zraven pa vsaj še enkrat toliko »dvoživk«, ki so tokrat opravljali še AO-jevski izobraževalni program.