Lučka baba 2331 m
Kar sedem se nas je zbralo na delovni dan. Vsem je bilo jasno, da so takšnim dnevom »šteti dnevi« in optimalne pogoje je pač treba izkoristiti in žrtvovati kakšen dan dopusta.
Snežna odeja se je začela le par sto metrov od parkirišča v Logarski dolini. Smuči so ostale na nahrbtniku, pri večini do konca ture, saj je strmina kmalu precejšnja, pa tudi sicer po plazovini ni smiselno zgubljati energije s poskusi drsalne tehnike.
Dva krajša skoka in ena prečnica sta bili že kopni. V spodnjem delu Grla smo zavili skrajno desno v ozebnik, ki naj bi nas pripeljal na sedlo pod Lučko babo. Pod prvim skokom smo podvomili, da bi bilo zgoraj smučljivo. Zato smo sestopili okoli 150 m in nadaljevali po »normalki« proti Škarjam. Sneg je bil sicer že precej predelan, ne pa še v celoti, zato se je ugrezalo neenakomerno, kar je tistemu na čelu pobiralo kar nekaj moči.
Na Škarjah so oba Andreja, Pavel in Tomaž zaključili z vzponom in se predali užitkom prekrasnih razgledov in toplemu soncu.
Z Vitalom in Stankotom smo nadaljevali proti Lučki babi. Špice med Škarjami in Planjavo nosijo različna imena (Lučka Brana (Baba), Lučka baba, Vilice), ki pa so na različnih zemljevidih označene različno.
Sneg na južni strani je bil dobro predelan in kljub temu, da je bil že povsem južen, smo relativno hitro opravili s sitnim prečenjem in preostalimi 200 m vzpona.
Nekaj po poldnevu smo odsmučali z vrha. Morali smo biti kar previdni, da nas ne bi ogrožali manjši plazovi, ki smo jih sprožali z vijuganjem.
Spust s Škarij pa je bil že pravi užitek, boljši kot marsikatera spomladanska smuka na urejenih smučiščih. Sneg na severni strani je popustil le za nekaj centimetrov in le pri zahodnih nakloninah je kdaj pa kdaj malo cuknilo.
Pred skokoma in prečnico je več variant snežnih jezikov in če si izbral napačnega, si bil hitro kaznovan z mukotrpnim jahanjem preko ruševja. Spodnji plaz je bil že toliko zmehčan, da se je tudi med večjimi kepami dalo zavijati z dovoljšnjo mehkobo, da izmučena kolena niso »pokleknila«.
V pravljičnem okolju ob Savinji je sledila obširna analiza, h kateri je nekaj pripomogel še Čeha, ki jo je mahnil na Pasje sedlo in na Kotliče in spotoma našel še Matjaževo čelado in rutko.