Rumeni spodmol pod Montažem (okoli 2400 m)

Končno se je zgodila ena (vremensko) normalna sobota. Vseeno pa smo se zbrali le trije (poleg mene še Primož in Pavel) in še ti vsak s svojimi zdravstvenimi tegobami.

Na Žlebeh (Nevejski preval) je snega dovolj in smuči smo si lahko nataknili že pri avtu. Pot do planine Pecol poteka po cesti in je ravno prav napeta za ogrevanje. Tam smo opustili načrt, da bi se vzpeli na Škrbino nad Cijanerico. Razmere se nam niso zdele povsem zanesljive in ob že prej omenjenih tegobah, si nismo želeli preveč adrenalinske ture. Zato smo se odločili za »sprehod« proti sedlu Vrh Strmali. Na trdi snežni podlagi je bilo nekaj cm novega snega, ki je bil za prijetno hojo pri nekaj stopinjah pod ničlo nadvse ravno pravšnji. Sonce nas je prav prijetno božalo in iz nas zvabilo celo nekaj znoja. Okoli dvesto metrski podaljšek pod steno Montaža (Špik na Policami), pa je le bil nekoliko zahtevnejši. Teren se postavi pokonci do okoli 35 stopinj in srenači so bili nujni. Novi sneg je veter odpihnil, podlaga je bila zato trda in srežasta, ne pa poledenela. Lani tragično umrli severnoprimorski turnosmučarkegi guru Igor Zlodej je mesto pod steno poimenoval Rumeni spodmol in ime se je kar prijelo.

Kljub temu, da je bila »na delu« več deset turnih smučarjev, pa se je pri spustu dalo z lahkoto najti dovolj prostora, da smo ubrali vsak svojo linijo. Sneg je bil na celotnem spustu enak, trd in srežast, večinoma prekrit z nekaj cm napihanca, ki pa ni kvaril odlične smuke.

Dobri poznavalci pravijo, da je smo na južni strani od Montaža do Viša v tako odličnih razmerah »dela« za vse zimske vikende in težko se je ne strinjati z njimi. Torej se bo treba čimprej vrniti.