Ovčji vrh (Kozjak) – Geissberg (Kosiak) – 2026 m
Nevarnost snežnih plazov je bila zadnjo soboto v letu 2017 povsod znatna (3). Temu je bilo treba prilagoditi turo, pri čemer so nam bila zelo dobrodošla poročila s portala Turni klub Gora.
Na smuči smo stopili v Medvedjem dolu (Barental) na višini okoli 940 m. Do okoli 1400 m smo se držali zratrakirane gozdne ceste, po kateri oskrbujejo Celovško kočo. Potem smo sledili smučini, ki je bila precej strmo urezane med mogočnimi smrekami. Nad gozdno mejo se odprejo široke planjave, ki se proti vzhodu združijo v koničast Ovčji vrh. Ta je redko posejan s smrekami in macesni in ob dobrih snežnih razmerah je odlična smučarija zagotovljena. Tokrat je bilo na dobro utrjeni podlagi še skoraj 30 cm pršiča, ki ga je proti vrhu sicer že nekoliko obrusil oziroma odpihnil veter. Ta se je z nenadnim prihodom dopoldanske oblačnosti še nekoliko okrepil, dobrih 100 m pod vrhom pa se je začela vrhunska smučarska veselica, ki je trajala vse do vrnitve na cesto. Z Miškotom sva naredila kar direkten spust skozi gozd pod planino. Naklonina se je večkrat približala 45 stopinjam, drevesa pa so bila ravno prav razmaknjena za lepe in varne zavoje. Sled predhodnika naju je zapeljala v graben, ki je bil zelo dobro zasnežen. Malo sva se ustrašila, da to ne bo moglo trajati dolgo časa in zato sva si nekoliko popestrila dan s prebijanjem iz grabna, ki pa se je pozneje izkazalo za nepotrebno.
Primož je klasično zavil na Celovško kočo, vendar se ni preveč pohvalil z izborom, saj je bil na odprtem sneg že nekoliko skorjast, difuzna svetloba pa še je otežila prepoznavanje terena.
Enotni smo bili, da je bila tura v danih okoliščinah odlična.