Jalovčev Ozebnik (okoli 2400 m)

Odločitev za eno najlepših turnosmučarskih tur pri nas ni bila samoumevna. Decembrski napori so že pobrali precej moči in teles ni bilo enostavno prisiliti v nove presežne napore. K sreči se vedno najde nekdo, ki voz jamrajočih potegne naprej in tako je bilo tudi v soboto.

V Planici je bilo le za ped snega, proti Tamarju pa se je višina zviševala. Narava je kmalu začela kazati svoje zimske čare in ko se je še telo ogrelo na delovno temperaturo, ni bilo več dvoma, da smo vdeli nit v zanko.

Pot skozi gozd nad kočo je bila široka in očiščena nepredvidenih ovir, zato je »obljubljala« dobro smuko navzdol.

V Ravšju je ogromen plaz, ki je ob zadnji odjugi priletel iz ostenja nekje med Zadnjo Ponco in Kotovo špico. Manjši plazovi so se prožili tudi še tekom dneva.

V Malem Kotu se teren postavi bolj pokonci in temu primerno je bila speljana tudi gaz. Primož je bentil, da je prestrma in da »niso imeli pojma«, kako se prav dela ovinke. Zato je sem in tja potegnil svojo »špuro«.

Ob vstopu v Ozebnik so šle smučke na nahrbtnik. Stopinje so bile lepo nadelane, le vračajoči se smučarji so jih sem in tja zasipali. Dereze so lahko ves čas ostale v nahrbtniku. Srečali smo tudi dva tuje govoreča »eksota«, enega z bordom in eno s smučmi, ki sta se z zelo negotovim korakom vračala peš. V en glas smo se seveda vprašali, kaj ta dva sploh počneta tukaj.

Ob izstopu iz Ozebnika skoraj vedno piha, tokrat je šlo iz Tamarja navzgor, zato nas je že pošteno mrazilo. Potem pa so nas začeli božati topli sočni žarki in pod steno, kjer smo si nadeli smučke, smo se že prav spodobno ogreli. Malo smo se naužili še čudovitih razgledov, se nekoliko okrepčali in brez odvečnega odlašanja krenili navzdol. Prvi del spusta je zelo zahteven, zato je vanj treba vstopiti ogret.

Najlepši del spusta je bil skozi Ozebnik do višine okoli 1900 m. Suh, trd in srežast sneg se ni nikjer prediral, nikjer ni bilo poledenelo, nekaj grbin pa je bilo zaradi dobre svetlobe lepo vidnih in ni povzročalo ovir v tekočem smučanju.

Naslednjih 500 m je bilo »kar nekaj« oziroma manjše razočaranje. Skorja se je ponekod predirala, ponekod pa ne, sem in tja pa je zadišalo po že malo zaplesnjenem pršiču. Skratka, hud napor za noge in hrbet.

Malo nad plazom in po njem so se »razmere uredile« in zavoje se je dalo lepo rezati v želenih intervalih.

Sledil je že prej omenjeni spust med raznim grmičevjem in gozdom po lepo oblikovanem kanalu. Prva, vendar ne zadnja analiza in rehidracija sta bili seveda v koči v Tamarju.

Veseli smo bili, da je bil z nami rekonvalescent Franci, ki obljublja, da to ni bilo zadnjič, le še en remont pri dohtarjih oddela.