Dobrač (2166 m)
Dileme, kam kreniti ob napovedi prihajajoče fronte, ni razblinila niti jutranja kavica in odločitev je padla šele ob izhodu iz avtoceste.
Začetek v vasici Sv. Duh nad Beljakom se je zdel idiličen: jasno in minius trinajst, snega pa dovolj in bil je suh, da bolj ni mogel biti. Toda bolj, ko smo se bližali grebenu, večji je bil dvom ali bomo fronti utekli. Vremenarji so bili tokrat lekarniško točni. Kmalu potem, ko smo stopili na zratrakirano stezo, se je neurje pripeljalo kot v filmih. Seveda se nismo vdali, ker smo vedeli, da nas v »gasthausu« pri stolpu čaka naš stari znanec iz Bosne, ki nas bo postregel v »domačem« jeziku. Po rundi (?) se je prvi naval fronte malo umiril in navzdol je šlo precej bolje, kot smo upali. Več kot 1200 višincev je minilo v pretežno uživaškem in brezstresnem vijuganju, saj je jakost svetlobe pridelovala še zadosti senc. Sneg pa razen na zratrakiranem delu še nikjer ni skorjast. V nasprotni smeri se je vilo kar nekaj »popoldanskega folka«. Če je kdo »od naših« zdržal do vrha, pa bomo mogoče prebrali na straneh TKG-ja.
Uživali poleg mene še Matjaž, Stanko, Pavel in Vital.