Klek (1753 m)

Letošnja zima nam je s svojimi radostmi postregla zelo zgodaj. V novembru se je nabralo že kar precej akcij v posameznih ali v ožji sestavah. Zato je napočil čas tudi za prvo skupno turo.

13-članska »falanga« si je za cilj izbrala Klek (Petelinjek) v Karavankah. Med nami je bilo tudi nekaj »brucev« in tura je bila za marsikoga kar poučna. Začeli smo na Planini pod Golico in si takoj nadeli smuči. Čakalo nas je okoli 850 m vzpona. Vseskozi smo imeli opraviti s suhim snegom, ki pa je imel v gozdnih delih bolj skromno podlago. Nad kočo je bila prava zimska idila, snežna odeja pa debela krepko nad pol metra. Temperatura je bila nekaj stopinj pod ničlo, nebo pa pretežno jasno.

Vrh je bil odet v prosojno megleno kopreno, ki pa ni povzročala prehude difuzne svetlobe in zato ni bilo ovire za dobro smučanje. Le oster severovzhodnik nas je z vrha »odpihnil« po najkrajšem postopku. Za spust smo si izbrali levo stran. Ruševje je bilo pod snegom, na travnatih delih pa je bilo potrebno nekaj finega občutka za podlago. Na odprtih planjavah smo uživali v pršiču. 3. stopnja nevarnosti plazov pa le ni bila iz trte izvita. Matjaž je turo nad kočo ponovil, čeprav so mu neprevidni »nenaši« smučarji že pri prvem spustu sprožili plaz, iz katerega se je rešil »samo« z razboleno tetivo.

Smuka v gozdnih predelih je bila »obvezna« tlaka, ki je skoraj običajna za tovrstne ture. Pod smučmi je večkrat zaškripalo, kakšne večje škode pa ni nihče prijavil. K sreči je bilo vmes tudi več travnikov in gozdnih posek, kar je odtehtalo vztrajanje na smučeh.

Sledila je seveda rehidracija in analiza ter kovanje načrtov za prihodnje dni, tedne, sezono.