Gorenski balkon

Sem se zjutraj odločila, da grem danes s kolesom v nasprotno smer, ne v službo.

Iz Tržiča po asfaltu do Zadnje vasi. Pred vasjo desno na lepo utrjeno makadamsko cesto, ki se enakomerno in zložno vzpenja po pobočju. Dan je čudovit, razgledi polnijo spomine, sonce in naklon skrbita za prijetno temperaturo.  Kar nič se mi ne mudi, ko pa je tako prijetno, da si želim, da ne bi niti minilo. Počasi pridobivam na višini, pod mano radovljiška kotlina z Bledom, v ozadju Jelovica in venec Julijcev, z očakom Triglavom. Kot vse, se tudi ta strmina enkrat konča, a se cesta ne položi, ampak se strmina poveča, podlaga poslabša, da se moram krepko potruditi, da ostanem na kolesu. Do zapornice vztrajam, od zapornice naprej pa niti ne poskusim, kakšnih 250 metrov po šodru kolo potiskam ob sebi. Na levi med drevjem sta kot na dlani Begunjščica in Stol. Stisnem eno fotko, potem pa zopet na kolo in še nekaj zadnjih sto metrov do koče – do gorenjskega balkona.   Koča je med tednom zaprta. Privoščim si počitek in uživam v zadovoljstvu, da sem na tak dan v hribih. Še pogled na karto, posvet z obiskovalcem in odločitev je jasna. Na drugo stran v dolino, da naredim krožno turo.

Do Lešanske planine je šlo lepo, potem pa postane kolovoz vse bolj strm in tudi zelo razrit. Z veliko previdnosti in precej počasi sem pridrajsala do Breške planine, kjer se cesta nekoliko položi in tudi bolj utrjena je. Samo še spust mimo Bistriške planine do Brezij pri Tržiču in po asfaltu do Tržiča, pa je tura opravljena.