Kolesarski tabor v Izoli
Že dva tedna zapored še posebej podrobno spremljamo vremensko napoved. Po odpovedi tabora prejšnji vikend smo tokrat upali na več sreče z vremenom. In smo jo imeli.
Najbolj neučakani so se na pot podali kar od doma s kolesi že v petek popoldan. Za fante smo vedeli da ne bodo imeli težav, dekleti pa sta upoštevali nasvet o dovolj pogosti rehidraciji in okrepčilih in tudi suvereno opravili s traso.
Preostali smo se pridružili v soboto zjutraj. Kava za dobrodošlico in pot pod kolesa. Traso izpred treh let je Bogdan še nadgradil, vodila nas je čez mestno jedro Pirana, ob obali do solin in navzgor po dolini Dragonje. Nekaj deklet se je odločilo, da turo skrajša, zagnani pa smo se povzpeli na posestvo Brič.
Ob mejnem prehodu s Hrvaško smo v živo izkusili aktualni nadzor Šengenske meje. Okrepčilu je sledil spust v dolino in vzpon na najvišjo točko dneva – Pomjan. Motivacija na klancu je bila prisotna, zaloga energije pa je padala premosorazmerno s pridobljeno višino. Nadaljevali smo čez Šmarje in Gažon ter turo zaključili pri Bogdanovem vikendu.
Piknik vesele družbe se je ob dobri hrani in pijači podaljšal v noč, nekateri smo prespali z namenom da v nedeljo prevozimo še eno turo. Aladin je iz ure v uro kazal drugače, upanje je še tlelo. Po zajtrku je izgledalo, da bo vreme zdržalo vsaj za kakšen špancir, a nismo prišli daleč – v nekaj minutah se je strma primorska cesta spremenila v hudourniško strugo, tako da smo se odpravili domov.
Zahvalil bi se Bogdanu in Kristini za povabilo, lepo izpeljano turo in gostoljubje. Hvala tudi vsem, ki ste se tabora udeležili in pripomogli k dobremu vzdušju, za ostale pa velja povabilo za prihodnjič.