Jelovica

Že ko smo se pogovarjali, je Barbi napovedala: »v soboto bi pa eno tako dolgo turo naredil«. Smo jo res, kljub vsem poskusom in predlogom, da bi izbrali krajšo traso, je na koncu zmagala ta najdaljša varianta.

Iz Srednje vasi smo se skozi Korita spustili v Bohinjsko Bistrico. Po asfaltni podlagi tako lagodno, da Barbi ni našla primernega prestavnega razmerja, smo se povzpeli do Nemškega Rovta in naprej do Bitenjske planine. Od tu naprej pa makadamske ceste po Jelovici.

Prvi postanek smo naredili na Rovtarici. Že prejšnji poskusi, da bi turo skrajšali, mi niso uspeli, napornejšo različico mimo Pantza do Rovtarice sem rajši zamolčala. Tudi od Rovtarice naprej smo »soglasno« izbrali povsem desno varianto – mimo Selške planine in desni odcep proti Radovljiški planini. Od odcepa za Lipniško planino je sledil dolg spust do planine Goška Ravan. Tam smo se okrepčali in pogledali traso za naprej.

Nekaj sto metrov smo se še spuščali, na razcepu smo zavili ostro levo. Sledilo je par kilometrov ceste, ki se je vzpenjala vse do našega odcepa za spust v dolino, do odcepa za Kupljenik. Cesto so v prvem delu pred nekaj leti lepo uredili in utrdili, kasneje pa preide v gozdno cesto, s kar strmimi in šodrastimi deli. Barbi je suvereno oddrvela naprej, jaz pa z veliko previdnosti počasi preko vseh ovir, Simon je pač prevzel skrb »ta zadnjega« in mi potrpežljivo sledil.

Uspelo nam je, priznam, da sem si kar oddahnila, ko smo se ustavili v lepi vasici Kupljenik. Od tu je sledil še spust do glavne ceste Bled-Bohinj, po kateri smo potem trpeli vse do odcepa za slap Grmečica. Makadamska in kasneje gozdna cesta, mestoma kar pošteno blatna (da še otrok dobi svojo priložnost), nas je pripeljala do slapu, kjer se je skupina ravno pripravljala za skok v tolmun. A so se obračali tako počasi, da smo obupali in se odpeljali naprej proti Logu. Takoj za vasjo smo morali kolesa par metrov nesti čez zavarovano planinsko pot, potem je sledil samo še lep izlet preko travnikov do Bohinjske Bistrice in po lepo urejeni kolesarski poti do Ribčevega Laza, kjer smo seveda izkusili še osvežitev v Bohinjskem jezeru. Drugi del naše druščine je bil vesel in srečen, da nas zopet vidi in dobi objem od mamice in atija.

Na merilcu je kazalo cca 70 km in cca 1200 m vzpona.