Ob Muri

V dneh, ko so doma padali vročinski rekordi, sva se s Tito (sama) odpravila na ono stran Alp, saj so ostali člani sorodniške klape, s katerimi vsako leto naredimo kakšno večdnevno turo, letos imeli vsak svoje dopustniške načrte.

Za začetek sva se utaborila v mestu Tamsweg, med prelazoma Katschberg in Obertauern. Prvi cilj je bil izvir Mure na višini 1898 m. Regija Lungau je pozimi prvovrstna TURISTIČNA destinacija in takšna želi biti tudi poleti. Kolesarske poti so speljane po slikoviti pokrajini med travniki in polji ter so jasno in pregledno označene. Nad vasjo Muhr (ki je pod Unescovo zaščito), po dobrih 35 km, se na 1350 m začne malce strmejša, za avtomobile plačljiva gorska cesta. Vendar tu vedo, kaj je posel in s strmino se ni nujno treba mučiti, saj te kombi iz planinske koče za 5 € in še dodatna 2 € za kolo postavi takorekoč k šanku na višini 1750 m. Od tod dalje pa gre le še peš. Po smerokazu je potrebna ura in pol, oziroma okoli 6 km blagega vzpona po široki, idilični dolini, na dnu katere ves čas žubori potoček Mura; vanj z leve in desne pritekajo novi in novi brezštevilni studenci, včasih kot slapovi, včasih pa kot bela penina razlita po temnih skalah. Vse ostalo je do samih robov doline obarvano zeleno, pa naj si bodo to trave ali mahovi. Skoraj enako kot v Pirenejih ali na Norveškem. Le na skrajnem SV doline se iz tega zelenega blešči nekaj sto metrov bele, verjetno apnenčaste špice 2711 m visokega Weisseka. Sem bo treba priti pozimi, turnosmučarskih ciljev je veliko, raziskati bo treba le to, kako je z dostopom. Pravzaprav smo tu blizu že bili, ko smo januarja letos odsmučali Mosermandl, ki je v sosednji dolini, le nekaj kilometrov stran.

Mura izvira v manjšem skalnem podoru, kot se za pravi izvir spodobi. Za to nadmorsko višino pa to ni prav običajno. Ob izviru je tabla, ki obiskovalcem pove, da je Mura dolga 444 km in da se pri Legradu na madžarsko-hrvaški meji izliva v Dravo.

Spust v dolino je bil seveda še bolj vesel kot vzpon, nebo brez oblačka, visoke temperature, ki niso zahtevala dodatnega oblačenja, pa so poskrbele za lep zaključek dneva. Skupaj se je samo na kolesu nabralo skoraj 100 km in preko 1000 m vzpona.

Naslednji dan sva šla iz Tamswega ob Muri navzdol. To je ob skoraj 80 km dolgi poti pomenilo približno 650 m spusta in 450 m vzpona. Kolesarska pot gre sicer načeloma ves čas ob Muri, kljub temu pa pogosto zavije v vasi, ki so tu vedno prislonjene ob pobočja hribov in velikokrat kar daleč stran od reke. Zdi se, da so tudi v teh krajih kljubovalni ljudje, saj kolesarska steza večkrat nelogično zavije stran od vode, čeprav čisto solidna pot za obdelovanje kmetijskih površin obstaja, le rampa in obvestilo o privatni lastnini preprečujeta njeno uporabo. Ob poti si velja marsikaj ogledati, toda vročina je preplavila tudi te kraje in čeprav je nadmorska višina le nekaj pod 1000 m, so termometri kazali kar 33 stopinj C. Nekaj energije sva le zbrala in si malo bolj ogledala slikovito mestece Murau; vse naokoli so znana smučišča, pa jim vseeno ne pride na misel, da bi, tako kot v Kamniku, uvajali peš cone.

Kolesarji imamo navado, da se ob srečevanju pozdravimo. Včasih je to pozdrav z besedo, vzklikom, včasih pa s kretnjo. Ta dan sem to navado skoraj opustil. Že po nekaj kilometrih poti so naju namreč v vsak klanec z nenavadnimi hitrostmi začeli prehitevati obilni, v glavnem starejši kolesarji. Vsakega kolesarja, ki me prihiti, samo pogledam v noge in takoj vem, pri čem sem. Tudi v nasprotni smeri je bil tak »promet« kar gost. Seveda sem hitro ugotovil, da je moda električnih koles ne samo prodrla med turiste na tej poti, ampak jih je preplavila do te mere, da smo bili »klasiki« že kar v manjšini, pod tretjino premikajoče se populacije. In bolj ko so ti »kolesarji« navili hitrost, bolj vzneseno so me pozdravljali. »O ne, kar se mene tiče, pa to ne gre«. In sem jih ignoriral, saj tudi na klasični cesti ne pozdravljam motoristov in avtomobilistov.

Dan sva zaključila v kraju Unzmarkt-Frauenberg, od koder naju je v Tamsweg potegnil ozkotirni vlak. To je lokalna posebnost in temu primerna je cena, skupaj s kolesom 18 € za 64,2 km. Med vožnjo z vlakom se je razbesnela huda nevihta, kar je kazalo na to, da je medeno toplih kolesarskih dni verjetno počasi konec.

Naslednji dan sva se preselila v idiličen kamp Murinseln v bližini Knittelfeldna in nameravala nadaljevati pot proti Leobnu in Brucku na Muri. Toda po tem, ko sva se že 15km prevozila po precej prometni glavni cesti ali pa tik ob njej, je žensko jamraje končno sedlo na plodna tla. Kraji so vse bolj industrijski, turizem tu ni več prioriteta in kolesarska pot ob Muri je temu primerna – speljana je precej manj »logično«, včasih bolj za to, da je in je zato temu primerno tudi slabše označena. Pokrajina se počasi spreminja v predalpsko gričevje in to ni več po mojemu okusu, saj me le pogled na hribe spravi v »kolesarsko« dobro voljo. Pa še temperature so v nižjih legah postajale višje, prav takopa tudi vlaga. Zato sva zavila proti Red Bull areni v Spilbergu in si jo temeljito ogledala. Ker naju ni nihče ustavil, sva se s kolesi brez težav zapeljala po servisni poti znotraj dirkališča, v krog in si tako od blizu ogledala še trening mlajših kategorij dirkačev.

Naslednji dan sva si temeljito ogledala Judenburg, kjer se je leta 1918 puntal Titin stari oče. V mestnem muzeju o tem uporu Kranjskih Janezov v 17. pešpolku avstroogrske armade ne vedo prav veliko, kar je konec koncev razumljivo. Punt so namreč zadušili Madžari, cesarjevi rojaki pa so nastopili šele tedaj, ko je bilo jasno, kdo mora pobrati smetano zadušene rabuke. Ob Muri sva naredila še nekaj deset kilometrov navzgor in v Unzmaktu zaključila krog ter se z vlakom vrnila v Knittellfeld. Vsi vlaki imajo najmanj en vagon rezerviran za kolesarje. Peroni so narejeni tako, da kolo zapelješ (brez stopnic) naravnost v vagon, v katerem so kljuke za fiksiranje koles.
Ker so vremenske karte kazale na prihod močne nevihtne fronte, sva šotor podrla in se odločila za “umik” proti Lungau. Že po nekaj kilometrih se je strahovito ulilo; sicer se ni stemnilo, ampak je tako močno in sunkovito lilo, da smo bili v deževni megli, ki je brisalci niso zmogli potisniti s šip; na avtocesti smo nekaj časa vsi kar stali v koloni, saj je bila vidljivost le nekaj metrov oziroma luči avta pred seboj. Doma sem na video posnetkih lahko videl, da je ta nevihta naredila ogromno škode; nek trinajstletnik je prav v kraju, ki sva ga prekolesarila nekaj ur pred tem, celo umrl.

Midva sva udobno prenočila v »cimerfreju« in si prelaz Turracher ogledala še v poletni in kolesarski različici. To je eden redkih prelazov v Alpah, ki je s severne strani položnejši kot z južne. Ker me je po enim od »riglov« pred leti odnesel plaz, sem moral predelati še te zoprne spomine in je kar šlo. Mogoče je k temu kaj pripomogel tudi obisk energetskih točk pod Nockbergi, ki so bili tudi zadnja postaja najine poti.

Turo ob Muri, vsaj uvodni, alpski del zelo priporočam, ker je res prvovrstno doživetje. Ostali del je malo bolj na “izi”, vendar se tudi tam da verjetno marsikaj doživeti ali pa zadevo vzeti bolj športno.