Denali (6190 m)

V ponedeljek 19.06.2017 smo na Brniku pričakali vrnitev odprave z Denalija.

Denali je s 6190 m najvišji vrh Severne Amerike in ima zaradi svoje lege, tik pod polarnim krogom, izjemno visok ugled na lestvici zahtevnosti najvišjih vrhov celin.

Odprava TSKO Kamnik se je nanj poskušala povzpeti že lani, vendar ni bila uspešna, Vital Vek, Lado Kladnik in Cene Berčič, ki se jim je priključil še kolega Emil Tratnik iz Idrije, pa se ga je letos lotila ponovno.

Na pot so odšli 23. maja. Teden dni kasneje, 01.junija, so dosegli Tabor 4 (4330 m), ki je tudi zgornji »base camp«.

Cene si je kmalu po prihodu v T4 pri postavljanju kuhinje poškodoval koleno, tako da se je nadaljnjemu napredovanju moral na žalost odpovedati.

4. junija sta se Vital in Lado odpravila v Tabor 5 (5250 m), od koder je še okoli 940 m do vrha. Nekaj pred njima je Emil »šel malo pogledat« do grebena, vendar se je počutil dobro in pot nadaljeval do T5, od tam pa kar na vrh, od koder se je v ponedeljek zjutraj nekaj po 5. uri vrnil v T4.

V ponedeljek 5. junija sta Vital in Lado zaradi močnega vetra obtičala v T5. V torek se je nadaljevalo slabo vreme s sneženjem in vetrom. Šele v sredo 7.junija se je vreme po 14. uri nekoliko umirilo in prve naveze so štartale proti vrhu. Že pred Denali pass-om pa se je vreme zopet močno poslabšalo in vsi so se morali umakniti nazaj v T5. Vital je imel s seboj smuči, ki jih je pustil na Denali passu, kakšnih 400 m nad T5. Naslednji dni ju je zajelo močno neurje, ki se je še stopnjevalo in 8. junija popoldne, ko jima je začelo zmanjkovati  tudi hrane, sta se morala umakniti v zavetje T4. Neurje z veliki količinami novega snega je popustilo šele 11. junija. Cene in Emil sta vremensko luknjo izkoristila za umik v dolino, Vital in Lado pa za ponoven poskus naskoka na vrh. Iz T4 sta se na pot podala že ob 2 h zjutraj. Ob veliko na novo zapadlega snega sta z izjemnimi napori uspela prigaziti do Denali passa, kjer pa ju je ponovno pričal orkanski veter, zato sta se morala umakniti nazaj do T4. Sta pa »rešila« Vitalove smuči.

Po dnevu počitka in ker se je vreme ponovno nekoliko umirilo, sta se odločila še za zadnji poskus in 14. junija ob 5. uri krenila direktno na vrh, brez opreme za morebitno bivakiranje na T5. V tretjem poskusu jima je uspelo, čeprav so temperature padle skoraj za 10 stopinj, na okoli -30 in ob cca 50 km vetra je to pomenilo okoli -45 stopinj mraza, kar ni ostalo čisto brez posledic, ki pa bodo na srečo le kratkotrajne. Vital je imel ponovno s seboj smuči, pri nošnji mu je pomagal tudi Lado. Zaradi močnega vetra in izjemno nizkih temperatur se je Vital odločil pustiti smuči okoli 150 m pod vrhom, ker bi v nasprotnem, ob snemanju protektorjev, tvegal večje pomrznitve rok in nog. Na vrh sta prispela okoli 18 h in po nekaj fotografijah takoj začela sestopati. Vital je z nekaj vmesnimi »peš« pasažami tudi odsmučal do T4, kamor sta se vrnila že po polnoči oz. na začetku naslednjega dne.

Časa za proslavljanje in počitek ni bilo prav veliko, saj sta že zgodaj popoldne morala tako rekoč na vrat na nos oddrveti v dolino. Končno sta imela tudi nekaj sreče z vremenom in 16. junija proti večeru ju je avion z ledenika prepeljal v dolino, tako da sta 18. junija še ujela že prej rezerviran polet domov.

Kaj več bodo člani odprave seveda povedali na predavanju, ki takšnim podvigom nujno sledi.

Že sedaj pa jim na podlagi povedanega lahko rečemo samo: »Kapo dol«.