Bohinjske planine

Od sobote do torka sem se s kolesom potepala po Bohinjskih planinah. V soboto sem se iz Ribčevega Laza po cesti povzpela do zapuščene lovske koče nad planino Storeča Ravan.

Nazaj do Javorjev po cesti, potem pa spust v Ribčev Laz – prvi del solidno, pod cesto pa neužitno – lepo uhojeno stezo so razrili v šodrast kolovoz, da me je popolnoma pretreslo.

V nedeljo sem se odločila za hišno turo na planino Uskovnico. Kratka a lepa.

V ponedeljek sem se mimo slapa Suha

povzpela do planine Blato. Želela sem si opraviti malo peš malo na kolesu vzpon na planino Krstenico, a sem se kmalu premislila. Za moje kolesarske sposobnosti je bil tako vzpon, kot tudi spust čist neužiten šodrast kolovoz. Obrnila sem in šla na kavo na planino Vogar. Za osvežitev sem se ob povratku nekajkrat vrgla še v Bohinjsko jezero, uf kako je to sedlo.

No v torek sem končno potešila apetite po kakšnem lepem spustu. Iz Bohinjske Bistrice sem se povzpela do lovske koče za Lepim vrhom in naprej na Koblo. Od tu pa krasen spust po smučišču čist do Bohinjske Bistrice. Seveda sem si tudi ta dan privoščila postanek pri jezeru in kopanje v njem.

Štiri dni, štiri lepe turce. Domov sem vsakič pripeljala tudi kakšno zel za razne napitke. A ker me je v popoldanskih urah čakal še nek drugačen breg, ki ga je bilo potrebno pokositi, so bile ture temu primerno kratke.