Turska gora – 2251 m

Poročilo o turi je z nekajdnevno zamudo. Sprava ga sploh nisem mislil napisati. Od nekod se mi je namreč na lečo od fotoaparata nalimala neka packa in slike so tako zanič, da jih niti nisem mislil pokazati. Zdaj seje jeza že malo ohladila.

Do Okrešlja je seveda že povsem kopno. Pri zavetišču GRS smo si nadeli dereze, čeprav so te potrebne šele nekaj sto metrov višje. Če sediš na klopci, je ta opravek pač mnogo udobnejši. Ker je v noči na soboto nad 1800 m padlo nekaj novega snega in se je ohladilo, smo v Turskem žlebu pričakovali zmrzal, zato nismo bili prav zgodnji. Do vrha Žleba so bile narejene »stopnice«. Hoja bi bila precej »komot«, če »štapne«, tisti, ki se vračajo, ne bi vsevprek razdirali. Tako tudi dva koraka nista enaka in ponekod je »štapne« skoraj bolje začeti na novo. S Turske gore je bilo možno presmučati še zvezno, zgornjih 50 vm po severni strani. Na južni strani se je sneg mestoma že kar precej vdiral in cukal. V Žlebu pa so bile razmere odlične. Snežna povrhnjica je ravno toliko popustila, da je bilo smuči z malo energije možno odlično krmariti smuči. Tudi nov sneg se je prav lepo uklanjal njihovi volji. Kamenja praktično ni bilo. Po izhodu iz Žleba je bil gnilec, zato smo zavili skrajno desno, kjer pa so bile razmere spet zelo dobre. Vse skupaj veliko bolje, kot smo se nadejali. Žleb sem presmučal že večkrat, vendar so bile tokrat razmere z naskokom najboljše. Sem pa že pri vzponu v Žlebu v koleno, točneje v pogačico, »fasal« kos ledu, ki sta ga sprožila vračajoča se smučarja, ki sta bila še (pre)zgodnja. Ker sem bil dobro ogret je bolečina hitro popustila in me ni ovirala, v nedeljo pa se je po kolesarjenju ponovno razvnela do te mere, da sem moral dva dni jemati protibolečinske tablete. Dobro, da je bilo samo koleno, kje višje bi utegnilo biti precej bolj grdo.

Družbo sta mi delala Lado in Aleš.