Kepa
V soboto smo se trije TSKO-jevci naložili v Vodicah in se brez določenega cilja zapeljali proti Gorenjski. Primož je bežno omenil Kepo in odločitev je padla. Medtem, ko smo po karti iskali izhodišče,smo seveda prevozili izvoz za Ljubelj. Na hitro smo obrnili pri Mariji Pomagaj in že smo stali na mejni kontroli za tunelom. Ob pozivu ” passport bitte” je Lado šepnil ” ti jest mam sam vozniško “. Poskusimo s na sredini vloženo vozniško . Ni šlo.. “Štrafe tausend EUR, oder zuruck”.
Takoj smo za “zuruck” in ponovimo panoramsko vožnjo do Vodic, kjer je bila varno spravljena osebna.Uspe nam zadeti izvoz Ljubelj , tunel, ponovno pozdravimo potomce Franca Jožefa in se spustimo v dolino Drave . Od odcepa za Medvedji dol nadaljujemo še kar nekaj km in v mali vasici ( mislim , da se imenuje Bori) zavijemo levo proti Bertahutte. Po makadamski cesti smo se peljali cca 5 km, naprej ni šlo. Strumni turno smučar, ki je že obrnil nas je opogumil z oceno, da je zaradi premalo snega zadeva slaba. Ob pol enajstih smo končno štartali.
Po zasneženi cesti smo se povzpeli do vznožja, kje je mali milijon slabo zasutih grabnov, katere je potrebno prečiti preden smo prišli na pobočje pod sedlom. Na sedlu smo morali smuči sneti, do vrha pa smo rabili še dobre četrt ure. Na vrhu nas je pričakala najlepša zadeva tega dne-neverjetno lep razgled na vse strani.
Spust po grebenu na sedlo . Pod sedlom smo bili deležni celo malo pršiča, ki se je mešal s mehko kložo. Nižje pa je bilo na sporedu vse, trda kloža, mehka kloža, pa tudi skorja . Sledilo je ponovno prečenje priljubljenih grabnov in na koncu še nekaj metrski polet v ruševje . Seveda z glavo naprej 🙂