Grossglockner

Avstrijski vremenarji se niso zmotili. Med nočno vožnjo proti Kalsu je celo pot rahlo naletaval sneg, tako da smo z Lucknerhausa krenili kakšno uro kasneje, kot smo načrtovali.

Hoditi smo začeli še v oblačnem vremenu, z dnem pa se je sivina neba čedalje bolj spreminjala v modrino in ko smo »zapeli« v strmino ledenika pod Erzhercog Johann hutte je dokončno  posijalo sonce. V spodnjih legah je zapadlo kakšnih dvajset cm novega suhega snega, ki pa je višje kar izginil. Kam, smo odkrili proti poldnevu. Se je pa z višino krepil veter, ki je bil na trenutke že kar zoprn. Temperatura je bila pač letnemu času primera, okoli napovedanih minus petnajst.

Kljub lepemu vremenu pa na vrh zaradi nevarnosti, da bi pred vstopom proti Malemu Kleku lahko sprožili plaz, nismo prišli. Na širokem področju pod žlebom za zimski pristop na vršni greben je bila napihana tudi do meter debela odeja suhega puhastega snega. Izmerili smo strmino, ki je kazala skoraj 40 stopinj in se je v smeri vzpona še malo večala. Čeprav bi morali zgaziti samo še okoli 50 m dolg odsek, smo ocenili, da je rizik za sprožitev snežnega plazu prevelik in tako smo na višini okoli 3650 m, torej 150 višincev pod vrhom, Velikemu kleku pokazali hrbet. Konec koncev smo v prvi vrsti prišli smučat, vrh pa bomo že pohodili kdaj drugič.

Če smo zadnjo uro vzpona garali že skoraj do roba svojim moči, pa smo toliko bolj uživali, ko smo (srečno) presmučali vseh 1700 višincev vse do avta. Žleb desno od koče EJH z naklonom okoli 50 stopinj je bil v gornjem delu lepo zalit, spodaj pa je v zrak ali tik pod zgornjo skorjo štrlelo kar nekaj skalovja, tako da je bilo potrebno zelo natančno in energično smučanje.

Sneg je na takšni višinski razliki seveda vseh vrst, najboljša smuka pa je bila na ledeniku. Pod Studlhutte je presenetljivo malo snega. Prave snežne podlage pod novozapadlim snegom skoraj ni in kar nekajkrat smo ob zavojih slišali tisto neprijetno in stresno škrtanje, ki ga turni smučarji najbolj sovražimo. Nov sneg večinoma še ni predelan, zato se tudi pod širšimi smučmi kar dobro ugreza. Kjer je bilo osončeno, se je že naredila zoprna tanka skorja pomrznjenega snega, zato smo iskali bolj osojne lege. Zadnjih nekaj sto višincev nas je »blagoslovila« še difuzna svetloba, tako da se tokrat ni nihče pritoževal, da je škoda, da je smuke že konec.

Zelo naporno vendar pa tudi zelo lepo turo smo seveda poplaknili z naravno ohlajenimi zalogami hmelnjih napitkov in slastnih prigrizkov in vso pot proti domu premlevali, česa vse se bomo letos še lotili.

Na turi smo bili Matjaž, Stanko, Lado in Bogdan.