Sonnblick 3106 m

V s snegom skromni turnosmučarski ponudbi smo se spomnili Matjaževega silvestrskega cilja.

Tokrat se nas je zbralo kar 16 TSKO-jevcev in skupaj s še tremi koroškimi kolegi smo ta dan na hribu predstavljali absolutno večino.

Ob osmih smo se s prvim vlakom povzpeli na srednjo postajo Molltalskega ledenika na višini malo nad 2200 m. Do Škrbine na višini približno 2700 m pot poteka deloma še po smučarski progi,  od tu naprej pa je več variant in višin spusta, pač odvisno od tega, katero smer izbereš. Naša izbira je bil srednji žleb z naklonom do okoli 40 stopinj.

Ker smo izbrali smer vzpona direktno proti Rojacherhutte (2719 m), je bil spust še približno 100 m nižje »od normalne poti«.

Pot do pod koče poteka v zmernem naklonu. Sneg je suh, ponekod  zelo trd. Srenači so se ta dan izkazali za zelo uporaben pripomoček; tisti, ki jih niso imeli, so zaradi zdrsavanja na trdi podlagi izgubljali veliko energije, še posebno če je bilo na njej nekoliko pršiča ali napihanca. Po prečenju pod kočo se večino turnih smučarjev spusti za dobrih 100 m na ledenik in potem elegantno nadaljuje proti vrhu. Mi smo prečili v žleb, ki je direktno v smeri proti vrhu, v njegovi zgornji polovici pa smo iz njega izstopili in prestopili na ledenik. Za približno 30 m je bilo treba smuči naložiti na nahrbtnik in za varnejši prehod nadelati stopinje v nekoliko zmehčan sneg. Zaradi višine smo zadnjih 300 višinskih metrov do vrha že nekoliko pospešeno dihali.

Tako kot že ves januar je pogled z vrha ponujal presežek – modro nebo brez oblačka, ena sama jasnina in belina. Presenečalo je le veliko rjavine v smeri proti Heiligenblutu. Od konca ledenika je kopno in se seveda ne da smučati. To so potrdili tudi domačini, s katerimi smo poklepetali pri koči.

Mi smo se hitro posvetili svoji smeri. Glede na to, da je v zadnjem času zelo hladno in da je veter kar močan, je bilo na širnem ledeniku z lahkoto najti pasove, ki si bili primerni za »karvanje«. Za spust smo izbrali povsem desno linijo, pod obronki grebena, ki smo ga morali nazadnje še prečiti.

Novih 200 m vzpona smo še malo nadvišali, in to zato,da smo presmučali grape, ki smo si jih ogledovali že zjutraj.

Dan smo zaključili z dolgimi zavoji po smučarki progi in nekoliko raztegnili že malo utrujene mišice. Tura je dokaj dolga, poleg tega pa je kondicijsko dokaj zahtevna; na koncu se je namreč nabralo skupaj skoraj 15 km poti in okoli 1500 m vzpona.

Kolegi, ki so se nekoliko »obirali«, so na koncu dobesedno šteli minute do zadnje vožnje sedežnice in vlaka.

Snega sicer ni v izobilju, ga je pa ravno prav za solidno smučanje in seveda vzpon. Malo snega in nizke temperature niso vedno slabost. Možnost plazov je v takšnih okoliščinah minimalna, če seveda izvzamemo kakšno lokalno kožo.

Ture so se udeležili: Matjaž, Andrej C, Jure, Pavel, Lado, Bogdan, Andrej S, Vital, Simon, Barbara, Irena Z, Tomaž, Irena MH, Vlado, Vesna in Primož