Mosermandl 2680 m

Zimski hormoni so aktivni v najvišji prestavi in skromnost domače turnosmučarske ponudbe jih ne more ustaviti. Tudi v bližnji soseščini ni prav enostavno najti cilja, ki bi ustrezal visokim kriterijem združbe okoli »blejctursa«. Zedinili smo se, da gremo preko Katschberga do vasi Zederhaus pred drugim Turskim tunelom. Za bližnje smučišče Flachanu navajajo kar 185 cm visoko snežno odejo. Če je le polovico tega res, smo si mislili, tudi na tej strani tunela ne more biti »kar nič«. Darjina objava na portalu Turni klub Gora pred tednom dni je namreč navajala, da naš cilj (še) ni smučljiv, … in nas seveda ni omajala.

Termometer je ob prihodu na izhodišče (1340 m) kazal kar dvajset stopinj pod ničlo. Ko smo se po kakšne pol ure hoje, ko ni škripal le sneg pod smučmi ampak tudi naši sklepi, s pomočjo sonca le ogreli, so se počasi začeli vrhunski užitki, ki jih ne bomo zlahka pozabili.

Vzpon je do približno 100 m pod vrhom potekal po že potegnjeni »špuri«. Teren je sicer razgiban, vendar je naklonina ravno pravšnja za precej konstanten tempo. Sneg je bil suh, različnih trdot in le mestoma trd spihanec.

Zaključek vzpona, po dobrih treh in pol urah,  je nekoliko zavit žleb, zasut z mehkim snegom, ki je dajal občutek, da je dobro sprijet s podlago. Seveda ga je bilo potrebno prepešačiti s smučmi na nahrbtniku, dereze pa zaradi že narejenih stopinj niso bile nujno potrebne. Ima pa žleb ob neprevidnosti tudi nekaj večstometrskih »iztekov na prosto«, zato je potrebno biti, še posebej pri spustu, skrajno previden in skoncentriran.

Razgled z vrha je bil seveda brezoblačnemu vremenu primeren; vsepovsod ena sama belina in iz nje štrleči snežni vršaci. Nekateri temu pravijo, da je kičasto, toda narava to nikoli ne more biti. Duša bi bila rada povsod, a telo tega ne zmore. Da ta razdvojenost ni trajala predolgo, sta poskrbela veter in nizka temperatura. Mišice so morale ostati tople, saj so bile že takoj po prestopu na smuči na skrajni obremenitvi. Pa tudi Matjaž in Stanko sta že precej pred menoj odpeljala navzdol.

Smučanje se sicer začne nekaj metrov pod vrhom, saj je vmes skalna kopnina z nekaj klini. Prvih 100 višinskih metrov je naklonina tudi čez 45 stopinj. Večino zavojev je potrebno oddelati s preskokom. Nahrbtnik je bil kar naenkrat pretežek in v njem je bilo vsega preveč. Zato se je bilo potrebno večkrat ustaviti, se nadihati in skrbno preštudirati vsak naslednji zavoj. Potem pa se začne skoraj 1000 višinskih metrov dolgo »karvanje«, ki smo ga na koncu še malo začinili z gozdnim rodeom, ker nam je bilo »malo pod častjo« peljati se po zratrakirani gozdni cesti. Spust je bil celo bolj užitkarski, kot smo pričakovali. Spretno smo se izognili pobočjem, kjer je bilo že nekaj skorje. V zgornjem delu smo večinoma smučali po suhem že malo uležanem napihancu, spodaj pa so bili v zavetrnih legah tudi še odseki originalnega pršiča. Nazadnje smo sicer le pristali na cesti in se po par km varno pripeljali do kombija. Tam smo slišali še Tomaževo zgodbo, ki ga je okvara na vezi obrnila na kakšnih dveh tretjinah poti.

Zjutraj smo bili na parkirišču prvi, ob vračanju pa je bilo na njem že večdeset avtov. Na »našem« hribu smo srečali le še peščico turašev, očitno so bili ostali zadovoljni z nižjimi cilji.

Seveda smo doživeli že tudi kaj boljšega, ampak v trenutnih skromnih razmerah, je bila tura gotovo presežek. Več pa naj povedo slike. Uživali smo: Bogdan, Matjaž, Stanko, Jure, Andrej in Tomaž

Bogdan Jamšek

Slike: Bogdan Jamšek in Matjaž Blejc