Matajur 1641 m
Sobotne odpovedi odsekove ture na Matajur se nisem razveselil, saj sem bil z znanci dogovorjen, da bomo v nedeljo raziskovali megalitske kroge pod Krnom in pot v tiste kraje mi je bila v vsakem primeru usojena. Napovedan je bil hiter prehod fronte z dežjem, kar se je tudi zgodilo in kamere v živo so že pred poldnevom pokazale modro nebo, čeprav je doma še grmelo in nalivalo kot iz škafa.
Malo pred pol četrto sem se Liveku usedel na kolo in se takoj s polno paro zagnal v hrib, saj je bilo do noči le še tri ure časa. Prva dva kilometra sta speljana po ozki asfaltni cesti med v hrib potisnjenimi kmetijami. Na nasprotni strani se je še v lepem soncu kopal Kolovrat, kjer je Rommel v prvi svetovni vojni lepo pretental Italijane in začel svoj strmi vojaški vzpon. Tudi sicer je vojnih pomnikov tistega časa povsod na razpolago kot jesenskega listja. Potem se začne sicer kar dober makadam, ki pa so ga jesenski nalivi že malo načeli. Poleti je bil v bistveno boljšem stanju, ampak takrat so po njem trumoma drveli prevozniki kopice jadralskih navdušencev, kajti z vzletišč na grebenu Matajurja je poleti kar precej zračnega prometa. Italijani, ki so za potrebe obrambe zgradili cesto, z matranjem vlečnih živali niso pretiravali, pa tudi nase so znali paziti.
Naklon ceste skoraj ne preseže 10%. Kmalu za Mrzlim vrhom, na višini okoli 1300 m, se cesta za nekaj deset metrov spusti in kakšen kilometer za tem preide na italijansko stran. Od tod dalje se kar pošteno vleče, saj mulatjera vzporedno z vrhom preide iz vzhodne na povsem zahodno stran hriba. Vozno udobje na cesti se poslabša, saj je poraščena s travo s precej blatna, pa tudi večjih kamnov, med katerimi se ni dalo vedno zvoziti slaloma, je kar veliko. Po tem delu ceste namreč nihče več ne vozi, saj tod ni planin povezanih z dolino in tudi odvoza lesa ni, saj se gozd na tej višini konča. Tu nekje me je zajela megla, ki se je sem in tja tudi razgrnila, tako da čisto brez razgleda le nisem ostal.
Na okoli 1500 m je bilo kolesarjenja konec. Kolo je bilo treba prijeti za roge in ga po precej razbrazdanem travnatem terenu, kjer tudi blata na pešpoti ni manjkalo, zvleči do cerkvice, ki markatno označuje vrh. Tako kot celo pot, sem tudi na vrhu moral kar pohiteti; nekaj slik, požirek vode, tabletka s sladkorji, malo izpusta zraka in zračnic in urno navzdol.
Najprej do koče, potem več sto metrov prečnice po ravnem, večinoma v blatu, nato pa ekspresno v dolino, saj se ni bilo bati, da bi srečal kakšno živo (človeško) dušo, kaj šele avto. Izšlo se mi je skoraj na minuto natančno, kajti ob pol sedmih sem, tik pred temo, na kobariški pumpi s štrajfiksom že pral kolo, ob sedmih pa nedaleč stran z znanci sedel na večerji. O megalitih pa kdaj drugič. (vzpon: 14,5 km in 1000 m; slabi dve uri).
Potegnjeno pod črto; lepa tura, spodnji del je dobro opraviti v času, ko ni preveč prometa, za zgornji del pa je priporočljivo izbrati čimbolj suho vreme.